Likovne podobe pripovedujejo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 27. oktober 2009 / 06:00

Pred dnevi je v zbirki Eseji pri Slovenskem društvu likovnih kritikov izšla knjiga Kulturnozgodovinske študije dr. Damirja Globočnika, sicer kustosa Gorenjskega muzeja.

Nisem vedel, da je znani slovenski karikaturist Hinko Smrekar nekaj let živel tudi v Kranju in kako"težko življenje" je imel nekočJakopičev paviljon v Tivoliju ...Vse to preberemo v vaši novi knjigi. Kajje spodbudilo vaše zanimanje za te teme?

»Med podiplomskim študijem sem postopoma postajal pozoren na pripovedno moč likovnih podob. Tako sem pri pripravi magisterija o slovenski karikaturi lahko odkrival, kako veliko podatkov se skriva v časopisni karikaturi in satirični ilustraciji. Nato pa sem pri doktoratu o Prešernu v likovni umetnosti dokončno izoblikoval nov način interpretacije likovnih podob različnih zvrsti. Takšen kulturnozgodovinski pristop sem uporabil tudi pri novi knjigi.

Vsaka tema v knjigi pa ima svoj vzrok, da sem se je polotil. Na Hinka Smrekarja sem postal pozoren med muzejskim delom v Kranju, ko sem naletel tudi na nekaj Smrekarjeve korespondence in na njegove ilustracije za Humoristični leksikon iz leta 1908, ki doslej niso bile znane. Podobno velja tudi za poglavje o grafičnem ciklusu slikarja Ljuba Ravnikarja. Nastanku enega najdaljših poglavij, ki govori o satiričnih motivih na panjskih končnicah, je botrovalo dejstvo, da živim v Radovljici in tam je v Čebelarskem muzeju najlepša zbirka končnic. Potem je tu Jakopič in novejše interpretacije njegovega delovanja. V besedilu sem s pomočjo analize Jakopičevih karikatur, portretov in fotografij predstavil, da so bile že njegovim sodobnikom vse te zadeve čisto jasne.«

Kako ste izbirali besedila za tokratno knjigo, gre za vaše zapise v različnih revijah, zbornikih, nekaj pa je tudi novih besedil?

»V vseh šestnajstih besedilih so v ospredju likovne podobe, karikature, ilustracije, slike, grafike, fotografije in to, kar odkrivajo o določenem dogodku, osebi, političnih, kulturnih, družbenih razmerah v neki zgodovinski situaciji. Dosti je novih besedil, tista že objavljena pa so bila temeljito predelana. Imam pa seveda tudi besedila o kulturnozgodovinskih temah, kjer v prvem planu niso likovne podobe. Nekaj jih je že napisanih, še več pa jih je v načrtih. To pa bi bila lahko iztočnica za novo knjigo.«

Gre za zanimivo branje tako zapoznavalcezgodovine slovenske likovne umetnosti kot za "običajne" ljubitelje. Poleg podatkov, ki bodo zanimali vaše kolege,umetnostne zgodovinarje in študente, ne manjka tudi duhovitihzapisov in anekdot. Kako vam uspe "krmariti" med ozkim suhoparnim in berljivim za širši krog?

»Že ob prvi knjigi mi je umetnostni zgodovinar dr. Cene Avguštin dejal, da znam stvari napisati tako, da bralca pritegnem v pripoved. Potem je bilo to večkrat tudi poudarjeno v recenzijah. Slikoviti opisi in anekdote pa so dobrodošli, včasih dobesedno spadajo zraven, zlasti, če je bila iztočnica na primer karikatura. Hkrati seveda vse napisano temelji na virih, literaturi in preverjanju ter analiziranju podatkov. Veseli me, da so moje knjige zanimive tudi za zgodovinarje in seveda za širši krog bralcev. Skratka, bilo je kar nekaj imenitnih pohval, zato sem prepričan, da se splača vztrajati.«

Vaša nova knjiga je ena novihizdajvzaložništvuSlovenskega društva likovnih kritikov, ki jezadnje časevedno bolj dejavno. Kako to, da je bila knjiga uvrščena v zbirko Eseji?

»Društvo je v zadnjih letih v pravcatem zagonu. Od lanskega leta izdajamo revijo Forum, v Velenju je pravkar na ogled razstava Tehnologije v likovni umetnosti, ki jo je pripravilo društvo, v Cankarjevem domu so večkrat na leto razstave po izboru likovnih kritikov. Nova je tudi zbirka Eseji, v kateri naj bi na leto izšli dve knjigi. Moja knjiga je bila za založnika zanimiva zaradi izredno širokega časovnega okvira, ki sega od druge polovice 19. do sredine 20. stoletja, saj se drugače večina drugih likovnih kritikov najraje ukvarja s sodobno likovno umetnostjo.«