Hvala ti, rak

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Iz Simone življenjski sokovi dobesedno kipijo. Vrejo. Vse njeno telo žari od zdravja in življenjske sle. V njen obraz je vklesan nasmeh; z leti ji je nasmejanost v lica izdolbla dve mehki jamici in jo za vedno zaznamovala. Namreč, zaznamovala z življenjskim optimizmom, z radostjo in z vero v dobro.

Za Simono je vsak dan novo leto. Zanjo je vsak dan nekaj posebnega, izvirnega, enkratnega, neponovljivega. Živi za vsak dan posebej in verjame v moč pozitivnih misli.

Simona se spominja: »Nekega dne sem si rekla, mojih prvih trideset let je bilo kritičnih, naslednjih sedemdeset bo najlepših, prečudovitih in nihče mi jih več ne bo vzel.« In nadaljuje: »Bolezni, ki ji pravimo rak, lahko rečem le hvala. Vsebina bolezni me je povsem spremenila. Zavedanje pomena enkratnosti življenja me je dvignilo visoko v višave; dvignilo me je na raven najsrečnejšega človeka na zemeljski obli. Ni lepšega kot zavedanje, da dihamo s svojimi pljuči, da mislimo s svojimi možgani, da ljubimo s svojim srcem /…/. Sklenila sem: rakec bo moj prijatelj na povodcu in jaz bom njegov gospodar.«

Na večno vprašanje, zakaj ali celo zakaj prav jaz, Simona odgovarja: »V knjigi avtorja dr. Irvinga Saxa, ki je v angleškem jeziku, med drugim piše, da lahko obliko raka, za katero sem tudi sama zbolela, povzroči operacija mandljev. Če bi že prej poznala preventivne ukrepe naravnega higienizma, bi se bolezni verjetno lahko rešila že prej. Najprej moramo očistiti telo, da je sposobno spodbuditi samozdravilne učinke. Jaz pa sem se nezdravo prehranjevala, veliko sem bila pod stresom, uživala sem veliko antibiotikov, obremenjevala sem se z drugimi, nisem se imela dovolj rada in tako naprej v nedogled.

Ko sem se svoje bolezni začela zavedati, sem iskala različne poti do zdravja. Ene so bile boljše, ene slabše, a vendar pravilne. Nenazadnje sem še vedno med živimi. Ne. Ni bilo lahko. Veliko je bilo padcev. Moje telo me je nenehno opozarjalo, da je nekaj narobe. Potrebna so bila različna zdravljenja, vendar se nisem zavedala, kako zelo pomembna je preventiva. Velikokrat sem zaupala zdravnikom in pričakovala, da bo kdo drug naredil kaj namesto mene. Nekaj so resnično naredili. Mnogokrat so me tudi rešili. In vendar bi bilo težav neprimerno manj, če bi že prej dojela, kako pomembno je sodelovanje z zdravljenjem. Počasi sem začela spreminjati svoje napačne vzorce. In danes sem prepričana, da mi je končno uspelo ohraniti ravnovesje in doseči v svojem telesu harmonijo. Ni me več strah, da bi ponovno zbolela, saj vsak dan posebej skrbim za svoje zdravje. Spoznala sem, da živim iz preteklosti za prihodnost in da ni vsakomur dano, da bi premagal hudo bolezen. Zame osebno je postal rakec najboljši prijatelj. Ne bojim se ga več, niti mu več ne dovolim, da bi on odločal o moji usodi. Skupaj lahko greva naprej, z roko v roki brez bolečin in občutkov krivde.« (Se nadaljuje.)