Ne le akt, čustveno stanje

V četrtek so v treh osrednjih kranjskih galerijah, Mestne hiše, Mali galeriji in Prešernovi hiši, odprli razstavo del akademskega slikarja Franca Vozla. Dogodek je oplemenitil tudi izid avtorjeve monografije.

Letošnje leto je za vas izjemno bogato razstavno leto, ob slovenskem kulturnem prazniku ste razstavljali v galeriji občine Kranj, s svojimi platni ste se predstavili v Mariboru, Izoli, zdaj si vaša dela ogledujemo v treh galerijah v Kranju, za november pa pripravljate še pregledno razstavo v Slovenj Gradcu … Ima letošnje leto še kakšen poseben pomen?

»Niti ne. Za vsakega ustvarjalca profesionalca je običajno, da v določenih časovnih razmikih pokaže, kaj je v preteklem obdobju ustvaril. V treh osrednjih kranjskih galerijah nisem razstavljal od leta 2000 in zdelo se mi je, da je zdaj pravi čas, da someščanom predstavim svoj najnovejši opus. V Kranju je tako na ogled več kot 40 platen iz obdobja zadnjih devetih let, medtem ko bom na Koroško odpeljal več kot 100 del, saj bo šlo za pregled mojega celotnega likovnega opusa od leta 1981 naprej. Pred leti sem tam sodeloval na likovni koloniji, kjer smo med drugim obiskali tudi Koroško galerijo likovnih umetnosti Slovenj Gradec, ki je zelo impresivno delovala name. V njej so bili doslej že predstavljeni nekateri obsežni likovni opusi slovenskih likovnikov in to je bil izziv tudi zame. Gre namreč za zelo veliko galerijo.«

To, da v enem letu sovpada več razstav, je za slikarja bržkone prednost?

»Seveda. Priprava razstave zahteva kar precej dela in običajno vzame veliko časa. Zato je dobro, da razstavo, potem ko je pripravljena, preneseš v še kakšno galerijo. Potem jo glede na galerijo in namen razstave razširiš ali skrčiš. Tako bom na Koroškem predstavil tudi starejša dela, risbe, tu pa gre predvsem za dela zadnjih devetih let, veliko jih je z lansko in letošnjo letnico.«

Sicer veljate za zelo delavnega slikarja, ki ne čaka vedno zgolj na navdih …

»To vselej poudarjam. Biti likovni ustvarjalec je način življenja. Dan, ki ga ne preživiš v ateljeju, je na neki način izgubljen. Rad omenim profesorje naše generacije na akademiji. Oni so nam privzgojili to delavnost, ki mlajšim likovnikom manjka. Oni hočejo hitro priti do rezultatov in niso pripravljeni žrtvovati toliko časa za učenje za delo, kot smo ga mi. V tem smislu sem lahko samo hvaležen profesorjem, kot so bili Bernik, Stupica, Meško.«

Ko gledam predvsem velike formate figuralike, vidim, da ste posebej zadnji dve leti zelo veliko slikali …

»So bolj in manj intenzivna obdobja. Pri meni tudi po tematiki, na eni strani tihožitja, na drugi figuralika. Vsaka zahteva svoj pristop, neki svojski razpoloženjski navdih. Mogoče sem nekaj let več delal na tihožitjih in sem malo stagniral v figuri, v zadnjih dveh letih pa sem prišel v obdobje, ko se odlično najdem v figuraliki in jo peljem naprej, kjer sem pred časom nehal.«

V Galeriji Mestne hiše ste postavili večje formate, v Mali galeriji manjše, tihožitja pa ste namenili Galeriji Prešernove hiše, zakaj tako?

»Vsaka galerija ima svoje zakonitosti. Mislim, da Mestna hiša najbolje prenese velike formate, v društveni galeriji sem se odločil tudi za manjše študije, miniature …, Prešernova hiša pa ima že v svojem bistvu romantično ozadje, in zdi se mi, da barvitost teh tihožitij nekako sodi prav vanjo.«

Kako se odločate, kdaj uporabiti veliki, kdaj mali format?

»Ko pripravljaš razstavo v veliki galeriji, veliki formati preprosto ne smejo izostati. Kako se odločam? Tega se nekako priučiš, to ti dajo izkušnje. Tisti format, ki je postavljen na slikarsko stojalo, moraš znati obvladati. Kompozicija mora lepo delovati v omejenem prostoru platna. Biti mora usklajena z njegovimi dimenzijami. Če primerjam z glasbo, skladatelj prav tako piše skladbo toliko časa, da ta zapoje, da zaigra in v njej ničesar ni preveč, niti premalo. Vseskozi pa se učimo, ni popolnosti, več slikaš, več stvari se ti odpira in več tudi zahtevaš od sebe.«

Vaše figure, telesa se zdijo tako popolni, idealni, hkrati pa so vendarle tako naravni, nič popravljeni, povsem človeški …

»Poskušam naslikati nekaj več, ne samo figuro kot tako. Moja figura nekaj sporoča, kaže na svojo krhkost, ranljivost, je taka, kot smo mi vsi. Vedno tudi slikam tako, z vsemi mojimi občutki in čustvovanji. Telo je lepo, vsi pa imamo neke take in drugačne posebnosti … Te figure v sebi odražajo tudi dodatno razpoloženje, stanje …«

Se, potem ko je slika narejena, kdaj obremenjujete, kako jo vidi gledalec?

»S tem se nikoli ne obremenjujem. Sliko z mojega stališča skušam narediti čimbolj iskreno in pošteno, reakcije ljudi pa so različne, hvala bogu je več pozitivnih kot negativnih.«

Ste kdaj preizkusili nekoliko neobičajne položaje, v kakršnih so pogosto vaše figure?

»Pozicije so rezultat mojega dolgoletnega študija. Ko je na sliki več figur, želim, da med njimi poteka neka komunikacija. Tudi prazen prostor naj bi jih povezoval s tisto posebno energijo, ki jo mora slikar znati vložiti v svoje likovno delo. In ta energija je tudi tista, ki potem s slike deluje na gledalca.«

Ko sva opazovala eno osrednjih del, ki jih tokrat predstavljate, ste rekli, da ste zelo zadovoljni z njo, kar se ne zgodi tako pogosto … Do svojega dela ste zelo samokritični?

»Tak odnos do mojega lastnega dela je vseskozi prisoten. Ko mine nekaj časa, potem ko sem delo končal, v njem tudi kot avtor vidim kaj novega, kaj je dobro in kaj ne in ali bi lahko kakšen problem rešil drugače, kot sem ga. Slika deluje tudi name kot ustvarjalca, me navduši ali razočara. To je namreč tudi najboljši zagon za nadaljnje delo.«

Na odprtju razstave ste predstavili tudi svojo monografijo, ki ste jo pripravljali zadnjega pol leta. Če se ne motim, je to prva tako obsežna knjiga o vašem delu in življenju?

»V takem obsegu je res prva taka predstavitev, doslej so to bili predvsem bolj ali manj obsežni katalogi ob razstavah. Monografij se ustvarjalci sicer kar malo bojimo, ker nam vzamejo veliko energije in časa, zaradi česar ponavadi naše osnovno poslanstvo nekoliko trpi. Pa vendar zadovoljen sem, da je monografija končno tukaj. V njej vodilno besedo napisal dr. Damir Globočnik, ki že precej let spremlja moje delo, tu pa je tudi izbor besedil ljudi, ki so pisali o mojih razstavah. Moje slikarstvo je tako predstavljeno z različnih zornih kotov. V knjigi je tudi 50 reprodukcij. Monografijo sem sicer posvetil mojima staršema, ki sta vseskozi z vsem srcem in pozornostjo podpirala moje likovno ustvarjanje.«

Nikoli se niste ravnali po trendih v likovni umetnosti, vedno ste hodili po lastni umetniški poti, niste se obračali v sodobnost za vsako ceno … Kaj menite o sebi, se imate za klasičnega slikarja?

»Mogoče bi lahko rekel, da sem slikar s klasičnim izhodiščem. To pomeni, da vse to klasično likovno znanje na neki način prevajam v današnji čas. Izkoriščam ga, da bo v slikah predstavil pogled na današnji čas, kakšno je razmišljanje današnjega človeka, kakšna je njegova bivanjska realnost.«