Na sprejem s pletnjo

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. september 2009 / 06:00

Na Bledu so sprejeli slovensko veslaško reprezentanco, ki je nastopila na svetovnem prvenstvu v Poznanju na Poljskem. V ospredju brata Miha in Tomaž Pirih ter Rok Rozman in Rok Kolander, člani bronastega četverca brez krmarja.

Bronaste fante in druge člane slovenske veslaške reprezentance je na sprejem, ki je v torek potekal v Veslaškem centru v Mali Zaki na Bledu, pripeljal pletnjar. Sprejem so pripravili Veslaška zveza Slovenije, Veslaški klub Bled in Občina Bled.

»Pripeljati se s pletnjo je bilo toliko drugače, da sem lahko dihal in gledal naokoli. Prijalo mi je v čolnu početi nič in se premikati naprej,« je nasmejan povedal enaindvajsetletni Rok Rozman, najmlajši član bronastega četverca brez krmarja. Je eden izmed treh Gorenjcev v čolnu, ki so medse vzeli še Štajerca Roka Kolandra. Slednji je tudi edini, ki je že imel medaljo s članskih tekmovanj. Osvojil jo je leta 2001 v Luzernu. Devetindvajsetletni veslač prihaja iz Mediča, zaposlen pa je na Policiji. Dobro se počuti tudi na Bledu, kjer preživi vsaj tri mesece na leto. Kot je v šali dejal, bo morda kdaj na Bledu imel tudi kakšno vikend hišico. »Fantje, s katerimi smo skupaj v čolnu, so super. Že zelo dolgo se poznamo in smo pravi prijatelji. Vsi imamo skupne cilje, ki so zelo visoki, zato sem še posebej vesel, da nam je letos uspelo osvojiti to tako želeno medaljo,« je povedal Rok Kolander, o fantih pa nadaljeval: »Rok Rozman je odličen poznavalec ptičev. Prepozna vsakega ptiča na vodi, tudi sicer v naravi, tako da nam vse pojasni, pove tudi latinsko ime. Moram reči, da sedaj poznam že kar nekaj ptičev. Tudi druga dva sta super fanta. Miha je poznan po tem, da rad kakšno ušpiči, tako kot tudi Tomaž. Vedno je kaj zanimivega, vedno se kaj dogaja, skorajda nikoli mi ni dolgčas.«

Študent biologije, poznavalec ptičev

Najmlajši Rok Rozman, ki je doma v Zgornji Lipnici v občini Radovljica, je torej dober poznavalec ptičev. Od kdaj? »To je moj konjiček že iz otroštva. Sem član društva za opazovanje in proučevanje ptic. Je pa to le eden izmed hobijev, ki mi je res všeč. Sicer pa so moji konjički še ribolov, kajakaštvo, turno smučanje, fotografija, lahko bi še kaj naštel, skratka aktivno preživljanje časa. Sem študent biologije. O prihodnosti je sicer težko govoriti, upam pa, da mi bo nekoč namesto medalje okrog vratu visel daljnogled,« je odgovoril. Bronaste medalje se je na prvenstvu zelo veselil, na sprejemu pa v smehu pojasnil: »Upam, da ni bilo videti, da mi je ostalo še kaj moči. Ne vem, od kod sem jo potegnil, da sem se lahko veselil, se niti ne spomnim prav dobro. Sicer pa sem se počutil krasno. Bile so tudi solze sreče, no, v bistvu je bil to znoj.« Fantom idej za hudomušne odgovore nikoli ne zmanjka, kar velja tudi za brata Pirih. Enaintridesetletni Miha je lani po prihodu z olimpijskih iger v Pekingu dejal, da si je najbolj zaželel goveje juhe. Kaj pa tokrat? »Sedaj juhe ni bilo treba, ker so me na Poljskem z juhami kar presenetili. So bile zelo dobre. Hrana je bila v primerjavi s Pekingom odlična. Ob prihodu domov sem bil najbolj vesel, da sem videl trebušček mojega dekleta, ki ga čez dva meseca ne bo več imela, in novega kuža, švicarskega planšarja Pončota,« je dejal Miha Pirih iz Smokuča, zaposlen na Carinski upravi Ministrstva za finance, tik pred diplomo na Fakulteti za šport. Tudi zanj je bila to prva članska medalja z velikih tekmovanj. Misli v cilju? »Predvsem mi je odleglo. Da bi rekel, da sem bil vesel, vzhičen, niti ne, bolj kot to sem bil vesel, da mi je končno odleglo, in da se je končno tudi nam izšlo tako, kot smo si želeli že dolgo časa.« Večino medalj, ki jih je osvojil, ima prav iz Poznanja. »Kar imam medalj doma, so skoraj vse iz Poznanja. Čez dvajset, trideset let, ko bo kdo gledal mojo zbirko medalj, bo mislil, da so veslači samo v Poznanju dirkali,« se je pošalil. Do konca sezone bo nastopil še na državnem prvenstvu in morda še na kakšni regati. Z mislimi je predvsem pri svojem prvem otroku, ki bo, če bo rok poroda držal, na svet prijokal konec oktobra. Z otročkom v naročju pa je že bil njegov mlajši brat Tomaž.

Miha je briljanten stric

Tomaž Pirih je star osemindvajset let, zaposlen v Slovenski vojski. O letošnji sezoni pravi: »Vse je naj. Res sem presrečen. Medalja je bila pred vrati, prišla je, sedaj je pod streho in ne spustimo je več iz rok. Za mano je prekrasno leto, boljšega si sploh ne bi mogel želeti. Pred tremi meseci sem postal očka, sedaj še medalja. Joj, kot da bi živel v sanjah. Sinu sva z dekletom Marušo dala ime Tevž. Živimo na Breznici in smo 990 metrov od mojega doma v Smokuču. Štalca je urejena, kravca je tudi, v bistvu smo vse podelali (smeh). Trenutno se najbolj veselim dopusta z družino in prijatelji.« Kljub temu da z bratom Mihom veliko časa skupaj preživita že na vodi, se družita tudi zunaj čolna. »Tudi doma smo vsi skupaj, še brat Žiga, prav tako veslač. Lahko rečem, da smo popolna družina,« je vesel Tomaž. Na vprašanje, ali sta se z Mihom dogovorila, da bosta isto leto postala še očka, je v šali odgovoril: »Če nekaj delamo skupaj, potem dajmo vse. Tudi Miha bo zagotovo dober očka. Že sedaj pa je najboljši stric. Pravzaprav je briljanten stric.«

Fantje so si medaljo resnično zaslužili in Sloveniji priveslali šestnajsto odličje s svetovnih prvenstev. »Slovenski šport je v resnici svetovni čudež,« je k vsemu dodal dr. Igor Lukšič, minister za šolstvo in šport, ki je za dobitnike medalj s seboj v kuvertah prinesel tudi denarno nagrado. Kako uspešno je slovensko veslanje, priča tudi primerjava, s katero je postregel Denis Žvegelj, predsednik Veslaške zveze Slovenije: »Med občinstvom je danes moj prijatelj iz Amerike, tudi trener. V Ameriki imajo dva milijona veslačev, v Poznanju so imeli samo enega finalista. Poglejte, kaj je Slovenija naredila.«