Alpe: kot jih vidijo ptice

Knjige, o katerih pišem v tem feljtonu, običajno dobim od založnika v dar, kot brezplačni recenzijski izvod. To, ki je na vrsti to pot, pa sem dobil v dar za letošnji rojstni dan - in bil sem je res vesel!

Kako tudi ne, tako imenitne slikovne monografije že dolgo nisem imel v rokah. Alpe: kot jih vidijo ptice, knjiga formata folio (28 x 37,5 cm), polna fotografij, 190 dvostranskih in še 30 drugih, dopolnjujejo jih izbrana besedila. Avtor fotografij je biolog in poklicni fotograf Matevž Lenarčič, avtor glavnega eseja pa arhitekt Janez Bizjak, dolgoletni direktor Triglavskega narodnega parka.

»Kot jih vidijo ptice«; tega, kako jih dejansko vidijo ptice, pravzaprav sploh ne vemo. Mišljeno je metaforično, kot oznaka za posnetke iz zraka (aerofoto), iz ultralahkega letala slovenske firme Pipistrel. V minulih letih sem bil večkrat na smučanju v Južnih Alpah, kjer me je še posebej vznemirjal pogled na eno od gora: na Barre des Ecrins (4102 metra), najvišji vrh pogorja in nacionalnega parka Les Ecrins. Možnost, da se enkrat tudi sam povzpnem na ta mogočni vrh, se vse bolj odmika, v tej knjigi pa sem ga ugledal prav od blizu. To pot ne kot smučar in še manj kot ptica, ampak kot navdušeni knjižni molj.

Slike v knjigi so res lepe, vendar take, da v njih poleg mogočnosti zaslutiš tudi hlad in skrite nevarnosti Alp. Smučarji, planinci in drugi turisti nižjega ranga Alpe pogosto doživljamo kot nekakšno gorsko idilo. Janez Bizjak nas spomni, da je (bilo) življenje v njih vse kaj drugega. »Tako imenovane alpske idile ni in je nikoli ni bilo. Je produkt zunanjega gledanja na Alpe. Zavajajočo podobo so sestavili tisti, ki niso živeli v Alpah in zato niso izkusili temnih strani vsakdanjega življenja v gorah. Zamislili so si mozaik lepega in dopadljivega, vendar z očmi meščanov in obiskovalcev. Resničnost je ohranjena na starih fotografijah: možje in žene, sključeni in skriti pod ogromnimi kupi suhega sena na glavi, ženske, vprežene v pluge, ki jih vlečejo po strmini, možje v smrtno nevarnih stenah, čez katere gradijo lesene kanale za vsakdanjo oskrbo z vodo, stari, mladi in otroški obrazi obeh spolov, ki so jih zasuli snežni plazovi, pogrebci na ozkih poteh proti nekaj ur oddaljenemu pokopališču, lovljenje in pobiranje plodne zemlje na vznožju strmih njiv in prenosi v velikih koših nazaj gor, več generacij ene družine, zbrane za skupno mizo ob siromašnem obedu. V trdi vsakdanjosti ni bilo časa za bolezni. Kljub neprijazni resničnosti so ljudje na fotografijah nasmejani in izžarevajo neverjetno voljo do življenja. Ponos, ki ne zna in noče prositi nikogar, čeprav so vsi potrebni pomoči.« Nasprotje teh starih črno-belih podob so velike barvne fotografije v knjigi: Alpe v vzvišeni lepoti, ki se ne ozira na človeka. Ko so Hegla ob pogledu na Bernske Alpe vprašali, ali se mu zdijo kaj lepe, je mladi filozof alpsko hladno odvrnil le: »Das ist so.« Take so, kot so. Hotel je reči, da lahko o lepem in grdem govorimo šele ob stvaritvah človeka. Kar je ustvarjeno v naravi že pred človekom, po Bogu ali Naravi, je takšno, kot je; lepi ali grdi so lahko šele človekovi posegi v to stvarstvo. Gora Barre v pogorju Ecrins je taka, kot je, veliki smučarski poligoni v njeni soseščini pa so rezultat človekovih posegov v alpski prostor. Ti so lahko tudi lepi, še raje pa grdi in do okolja neprijazni.

Zamisliti se moramo torej nad posegi, ki jih v alpskem okolju izvajajo podalpski ljudje in njihovi lobiji. Pred njimi svari že pravljica o Zlatorogu. »Legende in pravljice v vseh jezikih alpskega loka so vsebinsko podobne in skrivajo vznemirljivo opozorilo, kako lahko človekovo neodgovorno poseganje v občutljive gorske ekosisteme poruši naravno ravnovesje. Tako simbolno vsebino ima tudi pravljica o Zlatorogu, o belem kozlu z zlatimi rogovi, ki je v nedostopnih gorah nad nebeško lepimi vrtovi varoval zlati zaklad. Pravljica je bila napisana v Julijskih Alpah, njene inačice pa poznajo tudi v Centralnih Alpah. Ozadje pripovedi je nedotakljivost najlepšega in najvrednejšega v gorski naravi. Človekov pohlep po bogastvu, kršenje nedotakljivosti, prepovedanega in naravnih zakonov sproži uničenje gora in človekovo smrt v prepadu. Toda narava si opomore, spet vzpostavi svoj red, vendar brez človeka. Zelo moderna pravljica, ki da misliti.« Alpe, kot jih vidijo ptice, pa so zelo moderna knjiga, ki sicer tudi da misliti, predvsem pa se pusti občudovati.