Andrej galopira v najlepša leta

Andrej Šifrer z novo skladbo Lipicanci starejšo generacijo, ki še vedno prekipeva od energije, nagovarja, naj se kljub sodobni usmerjenosti sveta v lepoto in mladost ne da in `gre v galop´.

Tudi sam je prepričan, da prihaja najlepše desetletje v njegovem življenju ... Na glasbeni sceni je že 34 let, ki jih bo jeseni okronal z novim albumom.

Na pogovor ste prišli po dveh urah igranja tenisa v vročini. Je to torej vaš glavni način vzdrževanja kondicije?

»Glavni način za vzdrževanje samega sebe ni v mišicah, pač pa v glavi. Če gojiš in zalivaš duha, tudi psihosomatika deluje. Tisti, ki je zdrav navznoter, funkcionira tudi navzven … Na tenisu vidim gospode nad 50, 70 let, ki mirno letajo naokoli in so videti kot nekateri pri 30 ali 40 letih. Ugotavljam, da nekateri umrejo pri 30 letih, pokopljejo pa jih pri 80 letih, medtem ko nekateri vseskozi živijo.«

Za kondicijo pa ne jezdite?

»Nekoč sem šel s prijatelji za dva dni na ježo, pa me je tako bolela rit, da nisem več sedel na konja. Treba je dati kapo dol konjenikom, saj je to precej težji šport, kot je videti na prvi pogled. Ponavadi gledaš tiste, ki to znajo, in se ti zdi povsem enostavno. Spominjam pa se, da smo galopirali in to je nekaj najlepšega. Tiste hitrosti ne moreš primerjati z nobenim motorjem.«

Ste že bili na hrbtu lipicanca, o katerem prepevate tudi v novi pesmi?

»Pa sem res bil na hrbtu te plemenite živali, in sicer na posestvu Pule na Dolenjskem pri Jožetu Anderliču.«

Ste takrat dobili navdih za novo pesem?

»S pesmijo Lipicanci želim predvsem opozoriti, da je vsa medijska javnost trenutno usmerjena na mladost in lepoto, vsi drugi pa so odpisani. Mlada dekleta so na pol anoreksična, saj želijo biti take kot punce na naslovnicah revij, ki so nališpane in računalniško obdelane. Tako imamo že v nežnejši populaciji zagrenjenost zaradi kakšnega kilograma preveč, namesto da bi dekleta usmerjali v gibanje, ne pa da se izstradajo. A mediji rabijo suhe, lepe ljudi, mi, lipicanci smo pa ravno tako postavni in galopiramo, vendar smo iz drugega konca te palice. Ne vidim pa razloga, da ne bi ljudje, ki so v kipenju življenja in polni energije, ostali aktivni.«

In kaj potem pravite na mlajše glasbene kolegice, ki stavijo na videz?

»Pred kratkim so bili Lipicanci na enem od radiev hit tedna, a nisem poznal niti enega od ostalih predlogov, ki so bili v konkurenci, spominjam se ženskih imen: Maja, Tanja in ne vem kaj še. Morda je razlog, da nisem ravno tabloidni človek … Ne verjamem, da so misice neumne in da ne znajo peti, res pa je, da jih je to zelo malo dokazalo. So pa nekatere pri glasbi zelo površne in se jim hitro zdi vse dobro. Jaz se z enim tekstom ukvarjam po mesece, včasih tudi po leta. Lipicance sem imel pred letom dni napisane, a sem potem polovico teksta spremenil, danes pa sem zadovoljen s tem, kar slišim. Tudi ploščo bom izdal po štirih letih.«

Kdaj naj bi izšla?

»Predvidoma oktobra. Na plošči bo deset skladb, Lipicanci v dveh verzijah, o isti temi govori tudi skladba To mi delaj, še mi delaj. Posnel sem tudi duet s teksaškim blues glasbenikom Eugene Hideawayom Bridgesom, in sicer Springsteenovo pesem Fire, prevedel sem pesem Smokeyja Robinsa Sledovi solza, na plošči bosta tudi dve vulgo ljudski pesmi, pa Jamniški zvon, ki je slavospev Jamniku nad Kropo … Ta košček spominja na nebesa, če obstajajo, gre za enega najlepših kotičkov Slovenije, balkon Gorenjske, od koder je čudovit razgled na hribe. Tam smo nekoč posneli tudi video za pesem Zvonovi zapojo, potem pa me je nek fant poklical, kje smo to snemali, saj bi tam dekle zaprosil za roko. In sem rekel hvala bogu za romantike. Točno sem mu razložil, kje je to, nakar se mi je tudi javil, da sta tam in da je blazno lepo.«

Pa je njegova izbranka pristala na poroko?

»Od takrat naprej ne vem nič več. Mislim pa, da je Jamnik dodal svoje zrno.«

Pesem Lipicanci je na radijske valove prišla v dveh različicah, eno ste posneli sami, drugo s Tomom Jurakom. Kako ste prišli na to idejo?

»Preprosto. Edini na slovenski glasbeni sceni, ki ima ravno tako košate bele lase kot jaz, je bil Tomo Jurak. Torej je bil tudi barvni izbor.« (smeh)

Bi duet posneli tudi s kom od mlajših izvajalcev? Menda s partnerko Tanjo prijateljujeta z Manco Špik …

»Tanja in Manca sta si blizu po višini in letih, Mančin Primož je pa tudi v redu fant. Nekajkrat smo šli v kino, o glasbi pa se nismo še nič pogovarjali. Mislim, da sva si z Manco glasbeno bolj narazen kot osebnostno, je pa zelo simpatično, radoživo dekle.«

Na glasbeni sceni ste že 34 let. Katero glasbeno obdobje se vam je zdelo najtežje? Danes je v glasbi pomembna tudi lepota, vsak si zna 'zapeči' CD …

»Če gledamo poslovno, je res tako, če pa gledamo s človeške plati, je pa to tehnološki napredek, ki je povozil industrijo, ki ni bila zadosti modra, da bi se zaščitila. Ne pritožujem se, to je proces, na katerega nimam vpliva. Je pa res, da sem pa imel priložnost biti v zlatih časih diskografije, ko se so se plošče prodajale v 90 in 100 tisoč izvodih. Očitno sem lahko zadovoljen, da sem imel biti priložnost tistega in sedanjega obdobja.«

Ali kdaj razmišljate o umiku z glasbene scene?

»Ne. Čaka me še veliko lepega. Prav veselim se že, zdaj bom na stvari gledal s povsem drugega zornega kota. Mojmir Sepe, denimo, je zame bolj mlad kot nekateri 50 let mlajši od njega. Olupek ni toliko pomemben, važen je njegov duh, je zafrkant. Prepričan sem, da zame zdaj prihaja najlepše desetletje v življenju …«

Torej še niste odpisani?

»Ne odpišejo te drugi, odpišeš še sam.«