Najhitrejši čez Slovenijo

Zdravko Barič je zmagovalec prvega ultra maratona Trans Slovenija. Pet etap, štiristo kilometrov, je pretekel v 39 urah, 58 minutah in 27 sekundah.

Pred kratkim se je končal prvi ultra maraton z Goričkega v Piran, imenovan Trans Slovenija, ki je potekal v organizaciji Kranjčana Iztoka Bolteza. Pet etap, štiristo kilometrov, je čakalo osemnajst tekačev, ki so se odločili, da bodo tekli vseh pet dni. Trasa prve etape je bila speljana od Hodoša do Ptuja, druge od Ptuja do Sevnice, tretje od Sevnice do Lipe, četrta od Lipe do Postojne in peta od Postojne do Pirana. Maraton sicer ni prečkal Gorenjske, bil pa je precej gorenjsko obarvan. Gorenjci so bili organizatorji, poleg tega je bilo veliko Gorenjcev tudi med tekači. In še zmagal je tekač, ki je vrsto let živel na Gorenjskem, v Kranju. To je Zdravko Barič.

Je Trans Slovenija za vas doslej najdaljša preizkušnja?

»To je bila zame doslej najdaljša tekaška preizkušnja. Sem pa pred dvema letoma nastopil na podobni, na ultra maratonu od Zagreba do Vukovarja, ki je dolg 350 kilometrov. Takšni maratoni so zame v prvi vrsti izziv.«

Ste pričakovali zmago?

»Ne, zmage nisem pričakoval, sploh ne, ker sem videl, da sta na startu tudi Andrea Accorsi iz Italije in Aleksandar Arsić iz Srbije, ki sta izredno močna.«

V čem pa ste bili boljši od konkurence?

»Težko je reči, verjetno sem imel več sreče. Težave sem imel prva dva dneva, onadva pa proti koncu.«

Tekli ste v vročini. Je bila to največja težava?

»Veliko težav je bilo prav z visokimi temperaturami čez trideset stopinj. V takšnih razmerah je bilo odločilno tudi spremstvo. Mene je k sreči spremljala žena, tako da mi je lahko priskočila na pomoč, ko so prišle težave, ko je bilo najhujše, me je spodbujala.«

Katera etapa je bila najtežja?

»Meni osebno druga, ker sem imel drugi dan največje zdravstvene težave, drugače pa zaradi vročine zadnja. Prva dva dneva sem imel težave z želodcem. Poleg tega smo prvi dan z Accorsijem in Arsićem začeli zelo hitro. V vročini mi je potem začelo zmanjkovati moči in nabral sem si nekaj zaostanka. V drugi etapi sem imel potem še večje težave z želodcem, tako da je moj zaostanek narasel. V tretji, četrti in peti etapi pa sem si nato pritekel zmago.«

Kako utrujeni ste bili po tekmi?

»Bil sem kar utrujen. Tekli smo predvsem po soncu, sence je bilo malo, tako da me je prvi in drugi dan opeklo in začel sem se luščiti. Vse je bilo razboleno, imel sem tudi žulje.«

Koliko ste spali med etapami?

»Spal sem izredno malo. Po drugem dnevu je bila utrujenost že tako huda, tudi zaradi teh težav z želodcem, da sploh nisem mogel zaspati, tako da sem spal vsega tri, štiri ure. Tretji dan je bilo spanje normalno, kar pomeni osem, devet ur, četrti dan, pred zadnjo etapo, pa nam je odpovedal avto, tako da smo morali v Slovenj Gradec, kjer sedaj živim zadnjih pet let. Zaradi vseh teh nevšečnosti je bilo spanja znova malo.«

Vam je sicer trasa Trans Slovenije všeč?

»Najlepša je narava, ter seveda ljudje, ki so bili del tega dogodka, del organizacijske ekipe. Bili so neverjetni. To je nekaj najlepšega, kar človek lahko doživi. Vsi so pomagali, skrbeli, da je bilo vse tako, kot je treba. Je pa organizacija takšnega ultra maratona izredno zahtevna. O vsem skupaj lahko rečem le enkratno.«

Imate v načrtu še kakšen ultra maraton?

»Ne vem, verjetno da, morda že naslednje leto. Ko enkrat pretečeš ultra maraton, rečeš, da nikoli več, ko pa se malo spočiješ, pa to mnenje hitro spremeniš. Človek vedno išče izzive, nekaj več, nekaj boljšega …«