Nenavadna zgodba

Takrat sem bil le neuki delavec brez šol (4)

V Nemčiji, kjer ni bilo nikogar od sorodnikov, da bi Milico ščuval, so se njuni prepiri umirili in naneslo je tako, da je zanosila in potem drugega otroka rodila v Nemčiji. »Peter mlajši ima še danes dvojno državljanstvo, nemškega in hrvaškega,« se nasmehne Peter in mi pokaže fotografijo dolgolasca, sedečega na težkem motorju. »Ta otrok je po meni podedoval ljubezen do bencina in vsega, kar smrdi po njem,« je nadaljeval. Vseeno pa ne pozabi pohvaliti prvega sina, Ota, ki je svoj čas prejel kot obetaven pianist veliko nagrad in priznanj.

Kot pravi Slovenec se je Peter odločil, da si bo sezidal hišo. Denarja je imel dovolj, a kaj, ko se z Milico nista mogla zediniti - kje. Na Hrvaškem ali v Sloveniji. Petru je bil strašno pri srcu Preddvor, a žena zanj niti slišati ni hotela, ker se ji je zdel preveč »kmečki«. In tako je obveljala njena, kljub temu pa se moj sogovornik ni odpovedal slovenski parceli.

»Kot da bi mi nekaj reklo, naj tega ne storim, da mi bo kdaj še prav prišla …,« je kimal. Potem se je zgodilo tisto magično leto, ko so se Slovenci začeli puntati in so trmasto rinili na svoje. »Že med politiki in pozneje v medijih je bilo nemalo mesarskega klanja v besedovanju. Lahko pa si predstavljate, koliko ga je bilo šele med navadnimi državljani, zlasti med tistimi, ki so na Jugoslavijo gledali skozi revolucijo, ki so jo pomagali izpeljati še sami, si pa lahko le mislimo. Ženini starši so čez noč pozabili na to, da sem njihov zet, da so me imeli še včeraj radi. Zanje sem postal slovenski izmeček, tujek, zločinec. Miličine tete v času družinskih kosil niso več hotele skupaj z mano sedeti za isto mizo. Vsakič, ko se je tisti gospod za stike z javnostmi, mislim, da je bil Kacin, pojavil na televiziji, so čez ograjo, na naše dvorišče, letele steklenice s scalnico in podobno. Ljudje so dobesedno ponoreli, kot bi se jim zmešalo.«

Peter je sprevidel, da se iz sovražnega okolja morajo umakniti, ker je bilo ozračje vedno bolj politično razgreto in napadalno in nikoli se ni vedelo, kaj se bo zgodilo v zavetju teme. »Takrat je tudi Milica stopila na mojo stran, ko sem predlagal, da se preselimo v Slovenijo, kjer je bilo nacionalizma, kljub vsemu, še zmeraj komaj za prgišče. Staro bajto, ki sem jo kupil skupaj s parcelo, smo na hitrico uredili, napeljali centralno, dokončali kopalnico in še nekaj drugih malenkosti, da smo se kakšen mesec po slovenski osamosvojitveni vojni tja tudi preselili. Otrokoma je bilo prav, saj sta se veselila obiskov pri mojih starših, na katere sta bila zelo navezana. S seboj smo odpeljali vse, kar je bilo mogoče, tudi nekaj pohištva, potem smo zaklenili hišo in molili, da bi ostala cela, dokler ne minejo neumnosti z rožljanjem z orožjem. Žal se to ni zgodilo. Kakšen teden po naši selitvi so jo neznanci oropali, zažgali leseno garažo, posekali jablane in polili fasado z neko ogabno rdečo barvo. Ne vem sicer, kdo je fotografiral razdejanje, a ko je tašča poslala nekaj fotografij, na katerih so se videli napisi kot na primer zakolji izdajalce, nas je pa zmrazilo …«

Potem so se začeli znani lovi na slovensko državljanstvo. Milica in oba otroka so tiste rumene kartončke dobili kmalu, Peter pa ne. Mislil je, da je temu tako pač zato, ker je on že tako ali tako Slovenec, pa se je uradnikom zdelo nepotrebno, da bi karkoli preverjali. A ker je Milica le sitnarila, je vseeno stopil na upravno enoto, kjer je, ves šokiran, izvedel, da so ga uvrstili med izbrisane. Brez kakršnih koli dokazil so mu, le na podlagi domneve, očitno nekoga, ki ga je poznal, vknjižili hrvaško državljanstvo. Peter o tem ni bil obveščen, in ko so ga, enkrat spomladi 1994 policisti ustavili na meji, ko je nameraval oditi v Nemčijo, so mu odvzeli vse dokumente.

»Ker so me izbrisali iz registra stalnega prebivalstva, nisem bil ne tič ne miš. Čez noč sem postal človek brez pravic. Bilo je grozno. Morda svojega tragikomičnega položaja niti ne bi tako intenzivno občutil, če se ne bi, že celo življenje, imel za pravega Slovenca. Slovenka je bila celo moja žena, ki je komaj znala kakšno besedo po naše, a ker so njeni papirji zadovoljili uradnike, so nanje pritisnili štampiljko in vse je bilo lepo in prav. Sprva sem bil tako užaljen, da sem že hotel vse, kar smo imeli, prodati in se preseliti v Nemčijo. A sta temu nasprotovala otroka, ki sta se hitro vživela v novo okolje. No, ja, Milici ne bi bilo treba dvakrat reči, že tako nisva počela drugega, kot se prepirala …Šele po štirih letih mučnih pregovarjanj, dokazovanj in nepotrebnih poti ter kreganj z uradniki na različnih šalterjih, sem tudi uradno postal to, kar sem že od nekdaj bil: Slovenec …«

Politične spremembe, zagrenjenosti, dolgoleten gnev, ki se je nabiral med zakoncema, pa so botrovali tudi nekaterim drugim, nič kaj prijetnim življenjskim korakom v Petrovi družini. A to je že druga zgodba, pa nič manj boleča …