Rada imam polno hišo otrok

Rejništvo ima na območju občin Domžale, Lukovica in Moravče najdaljšo tradicijo v Sloveniji in danes je na tem območju več kot osemdeset rejniških družin. Med 34 poklicnimi rejnicami je tudi Zinka Rokavec iz Peč, ki za otroke, potrebne toplega doma, skrbi že deset let.

Peče pri Moravčah – Začetek organiziranega rejništva v Sloveniji sega v leto 1926, ko so pod okriljem t. i. Dečjega in materinskega doma kraljice Marije iz Ljubljane v Lukovici uredili otroške kolonije, ki so bile zametek kmalu za tem organiziranih rejniških družin. Otroke iz socialno šibkih družin so sprva nameščali le na območju Črnega grabna, že kmalu za tem pa tudi po Moravški dolini. Po besedah Marte Tomec iz Centra za socialno delo Domžale so to območje izbrali zaradi izjemno ugodnih geografskih, klimatskih in socialnih razmer. Rejništvo je bilo ob svojem začetku zelo dobro organizirano, enako vse do konca druge svetovne vojne, ko se je pojavilo mnenje, da rejništva zaradi socialne pravičnosti družbe ne potrebujemo več. Razmere so se ponovno uredile z ustanovitvijo centrov za socialno delo in samo na Domžalskem je danes več kot osemdeset rejniških družin, pri njih pa je nameščenih več kot 170 rejencev iz vse Slovenije.

Ena od bolj poznanih in tudi med delavkami na centru za socialno delo zelo cenjenih rejnic je tudi Zinka Rokavec, ki s svojim možem Marjanom in tremi hčerkami – Majo, Katjo in Evo – živi v Pečah pri Moravčah. »Začelo se je pred približno desetimi leti, ko je zaradi bolezni pomoč potrebovala tašča, nato sem tri leta skrbela za negibljivega tasta, doma smo imeli kmetijo, v takratnem obratu Induplatija v Pečah sem delala tudi po dvanajst ur in ob vsem tem in še treh majhnih otrocih je bilo vse skupaj prenaporno, zato sva se z možem odločila, da ostanem doma. Nato pa me je znanka iz centra za socialno delo spodbudila, da razmislim o tem, ali bi v svoj dom sprejela kakšnega rejenca, zato sva se z možem pridružila posebnemu izobraževanju,« se začetkov spominja Zinka Rokavec, rojena v rudarski družini v okolici Trbovelj, in dodaja, da je imela od nekdaj rada ljudi, predvsem otroke, zato se je tudi kot rejnica zelo hitro znašla.

»Še pred koncem omenjenega izobraževanja za rejnike se je rodila Nina in njena mama je že takoj po porodu rekla, da je ne bo obdržala. Nina se je namreč rodila z downovim sindromom, kilo in epilepsijo. Na centru so nam povedali za punčko in nam predstavili vse okoliščine, a nihče je ni bil pripravljen vzeti k sebi, saj je veliko lažje skrbeti za zdrave otroke. No, midva z možem pa sva se odločila, da gre Nina z nama in zdaj je pri nas že enajst let. Vzeli smo jo za svojo, sploh zato, ker možnosti vrnitve v matično družino nima, in z nami bo tudi po dopolnjenem 18. letu. V resnici nismo nikdar kaj dosti razmišljali okoli tega – deklica potrebuje pomoč in poti nazaj ni,« svojo prvo rejenko predstavi Zinka in doda, da so bila predvsem prva leta zelo naporna, saj je deklica zaradi zdravstvenih težav veliko časa preživela po bolnišnicah.

Otroci v rejniških družinah sicer ostajajo nekako do svoje polnoletnosti oziroma do konca šolanja, nato pa se vrnejo v svoje matične družine ali zaživijo na svoje. Tudi deklica Nina je družino Rokavčevih vzela za svojo, kljub temu da se z biološkima staršema videva dvakrat na leto, na novo leto in rojstni dan, in Rokavčevi z njima lepo sodelujejo. »Nina je naju vzela za starša, biološka starša pa sta zanjo kot stric in teta, pač imamo zamenjane vloge.« Rejniki z biološkimi starši sicer sodelujejo po dogovoru. Nekateri svoje otroke obiskujejo redno, se zanimajo za njihovo šolanje in imajo nasploh z otroci normalen odnos, spet z drugimi je sodelovanje težje, medsebojno zaupanje pa manjše. Gospa Zinka pravi, da se je z vsemi potrebno pogovoriti in se jim prilagoditi, saj le dober odnos med rejniki in starši pomaga, da se otroci počutijo varne.

Zinka Rokavec je skupaj s svojo družino topel dom doslej nudila že enajstim otrokom. Že z Nino je pridobila status poklicne rejnice, ki pripada vsem rejnicam, ki skrbijo za enega otroka z downovim sindromom ali tri zdrave otroke. A poleg Nine ima Zinka že vsa leta po tri rejence. »To so otroci iz problematičnih družin, kjer prevladujejo alkohol in droge, ali pa revščine. Nekateri so bili pri meni le po nekaj mesecev, drugi po več let, prihajajo pa iz vseh koncev Slovenije. Ne glede na razmere v svojih družinah, se otroci med vikendi in počitnicami radi vračajo k svojim staršem, a poseben odnos se razvije tudi med nami, zato nas obiskujejo tudi po tem, ko niso več z nami, mi pa z zanimanjem spremljamo, kako jim gre v življenju,« pravi Zinka in doda, da so vse otroke tudi njene lastne tri hčerke sprejele odprtih rok. »Ko sem začela z rejništvom, so bile moje tri hčerke stare sedem, deset in enajst let in ko sem prišla domov s takrat nekaj tednov staro Nino, je bilo pri nas doma veselje takšno, kot da bi iz porodnišnice prinesla lastno hčerko.«

Za svoje srčno delo Zinka kot poklicna rejnica od centra za socialno delo prejema rejnino, ki je sestavljena iz treh delov – otroškega dodatka, sredstev za materialne stroške in nekakšne plače v višini dobrih sto evrov za otroka, ki je namenjen rejnici sami, s temi sredstvi pa mora rejencu zagotoviti vse, kar potrebuje – lastno sobo, šolske potrebščine, šolo v naravi, oblačila, hrano – skratka vse, kar otrok potrebuje.

»Ti otroci prihajajo iz socialno problematičnih družin, zato so večinoma zelo občutljivi,« pravi Zinka med listanjem foto albuma in nadaljuje: »Čeprav bi bilo morda bolje, da se ne bi, se na te otroke precej navežem. Funkcioniramo kot ena družina, težave skušamo reševati sproti. Skušam se izogniti čustvu premočnega sočutja, a včasih je res težko. Imajo pa ti otroci pri nas doma svoje zadolžitve in naloge in če v šoli ni vse tako, kot mora biti, se morajo namesto prostega vikenda v matični družini, doma učiti.« Zinka Rokavec je tudi članica Društva rejnic in rejnikov Domžale, kjer odlično sodelujejo s centrom za socialno delo, se izobražujejo, razpravljajo o težavah in izmenjujejo izkušnje.

V teh dneh sta pri Rokavčevih poleg treh hčerk in Nine še dva rejenca – 16- in 17-letnika, kako naprej, pa rejnica še ne ve. »Včasih si rečem, da bi bilo bolj enostavno uživati z možem, saj so hčerke že odrasle, a preprosto imam rada polno hišo otrok in rada razdajam to ljubezen. Poznam veliko žensk, ki za nič na svetu ne bi pod lastno streho na tak način vzele tujega otroka, a sama imam zelo rada vlogo mame in to delo opravljam s srcem,« zaključi Zinka Rokavec, ki ji zelo veliko pomenita tudi priznanji občine in ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, s katerimi so ji srčno delo pred dvema letoma priznali tako sokrajani kot tudi stroka.