Bohinjska uganka

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / sobota, 29. avgust 2009 / 06:00

Bohinjski župan Franc Kramar o naftnem madežu na jezeru: »Nočem več ugibati, kdo je kriv. Dejstvo je, da je na gladini jezera nastal petdesetkrat petdeset metrov velik oljni madež in da so posredovali gasilci. Za prvo čiščenje jezera smo dobili na občino račun za osemindvajset tisoč evrov, vendar ga ne bomo plačali. Država je zanikala krivdo pri prenovi počitniškega doma. Nobenega dvoma pa ni, da je tam nekje zemlja prepojena z nafto in jo dež spira v jezero. Ker ni bilo nobene sanacije zemljine, ker ni odgovornega, ne krivca, lahko le opazujemo umazanijo na Bohinjskem jezeru.«

Problem onesnaženja Bohinjskega jezera ima najmanj dve razsežnosti: politično in okoljevarstveno.

Bohinjski kot je eden redkih kotičkov v Sloveniji, za katerega smo radi verjeli ali smo vsaj želeli verjeti, da je ena poslednjih oaz neokrnjene in čiste narave. Nenazadnje je Bohinj sestavni del Triglavskega narodnega parka, pomeni, zavarovanega naravnega okolja. A glej ga zlomka. Meni nič tebi nič se na gladini jezera (občasno) pojavi naftni madež. In to sploh ne majhen, za nameček pa še smrdeč.

Na neki način razumem, da se je potuhnil povzročitelj katastrofe, (ne, ni pomota, zame je naftni madež na gladini Bohinjskega jezera katastrofalno dejstvo in ne zgolj nesreča), tisto, kar me čudi, je nenavadna hladnokrvnost okoljevarstvenikov. Človek bi pričakoval, da bodo zaradi onesnaženosti bisera naravne dediščine Evrope na nogah vsi, ki se imajo v tem delu sveta za »zelene«. Pomota. V zvezi z bohinjsko packarijo je namreč ostala pogojno rečeno zelena bratovščina presenetljivo miroljubna in uvidevna.

Do koga so domači nepoklicni skrbniki naravne dediščine v aktualnem primeru pravzaprav uvidevni (dopuščam možnost, da so za bohinjsko katastrofo, kdo ve zakaj, samo nezainteresirani), je vprašanje, ki zadeva politično razsežnost bohinjske packarije. In ta smrdi do Ljubljane. Točneje, do Štefanove, se pravi, do ministrstva za notranje zadeve, ki ga, mimogrede, vodi Katarina Kresal.

Ne. Nikakor ne trdim, da so madeži na biseru narave posledica neprofesionalnega vzdrževanja arhitekturnega objekta v lasti notranjega ministrstva oziroma države. Glede na to, da je na tem svetu in še zlasti v naši sicer lepi, a onesnaženi deželici vse mogoče, je nenazadnje mogoče celo to, da je pod Bohinjskim jezerom, denimo, neodkrito nahajališče nafte, ki občasno priplava celo nad gladino jezera. Hja, zakaj ne? Če je nafta v Sahari, res ne vem, zakaj je ne bi bilo v Bohinjskem kotu?

Res pa je, da je veliko večja verjetnost, da je Bohinjsko jezero predmet onesnaženja kot nekih naravnih, do zdaj neznanih čudes. Celo to je večja verjetnost od nafte pod Triglavom, da Bohinjsko jezero onesnažuje objekt, ki je v lasti notranjega ministrstva. Kar se mojih in vsesplošnih izkušenj z moralo slovenskega političnega okolja tiče, ne bi bilo prav nič nenavadno, če bi kriminalisti, ki so primer raziskovali, domače grehe kratko malo pometli pod preprogo. In v tem kontekstu sem stoodstotno na strani bohinjskega župana Franca Kramarja, ki stroškov za čiščenje gladine jezera noče plačati.