Stečajna dilema: hitrost ali cena

Stečajni upravitelj dveh velikih gorenjskih stečajev Andrej Marinc želi stečaja Elana in Planike končati do konca leta.

Ljubljana – V zadnjih mesecih se je v javnosti razplamenela polemika o nagradah stečajnim upraviteljem in med ekscesnimi primeri se omenja tudi stečajni upravitelj Elana, 50-letni ekonomist Andrej Marinc, ki vodi tudi stečaj Planike. Povprašali smo ga, kako potekata omenjena stečaja in kaj meni o polemiki o nagradah.

Kako dolgo se ukvarjate s stečajnimi postopki in kako ste za ta posel organizirani?

»Že kar dolgo časa. Tega bo že kar petnajst let, pri čemer moram poudariti, da se stečaji med seboj lahko kar precej razlikujejo. Tako po vrsti, kot zlasti po velikosti družbe. Doslej smo to delo opravljali kot fizične osebe, po novem zakonu pa smo lahko tudi samostojni podjetnik ali d. o. o. Sam sem si izbral s. p.«

O stečajnih upraviteljih je mogoče slišati različne ocene. Predvsem, da se preveč ukvarjate s pravnimi postopki in premalo s premoženjem. Večina stečajnih upraviteljev je pravnikov, ki se jim očita, da imajo premalo izkušenj v gospodarstvu. Vi ste ekonomist. Kakšne izkušnje imate?

»V gospodarstvu delam 25 let kot svetovalec, menedžer, krizni menedžer. Vodil sem vrsto sanacij, prestrukturiranj, reševanj zdravih jeder v podjetjih, prisilnih poravnav in sodeloval pri stečajih. Bil sem sodelavec tako imenovanega Koržetovega sklada, na katerega so bila, kot je znano, prenesena podjetja v težavah. Pozneje smo delali tudi na privatizaciji posameznih podjetij. Najrazličnejših izkušenj se je nabralo resnično veliko. Zato tudi na stečaje gledam malo drugače. Žal pa se podjetja prepozno odločajo za stečaj in je premoženja ter možnosti za rešitev velikokrat bolj malo.«

Najbolj znani ste kot stečajni upravitelj Elana, katerega stečajni postopek se vleče že kar 19 let. Sredi aprila ste uspeli z zadnjo - četrto delitvijo stečajne mase in napovedali končanje stečajnega postopka. Je torej že zaključen?

»Najprej naj omenim, da sem v stečajnem postopku že četrti ali celo peti stečajni upravitelj in da postopek vodim le zadnja štiri leta. Koliko jih je bilo pred mano, niti ne vem natančno, saj se z zgodovino nisem želel ukvarjati. Lahko pa zatrdim, da ni nobenega objektivnega razloga, da je trajal tako dolgo.

Kar zadeva razdelitev stečajne mase, je ta skoraj v celoti razdeljena, težavo imamo samo z nekaterimi upniki, ki nam niso poslali natančnih podatkov o tem, kam naj jim nakažemo denar. Prodati moramo še eno manjšo terjatev do Komercialne banke Triglav.«

Po objavljenih podatkih je bilo 820 upnikov, ki so prijavili za 4,5 milijarde tolarjev terjatev, kar bi po tečaju, ki je veljal ob uvedbi evra, pomenilo 18,8 milijona evrov. Po istih podatkih pa je bilo 42,2 milijona evrov stečajne mase. Kolikšno je bilo torej poplačilo upnikov v stečaju Elana?

»Vaši podatki bodo kar držali. Upniki so bili v primeru stečaja Elana nominalno poplačani 210-odstotno. Seveda je potrebno upoštevati, da je postopek trajal 19 let, kar pomeni, da je potrebno za to obdobje upoštevati obresti in inflacijo. Po naših izračunih so upniki realno, ob upoštevanju inflacije v tem obdobju, dobili poplačanih približno 60 odstotkov svojih terjatev.«

Kaj, poleg omenjenih težav z nakazili, še ovira formalni zaključek stečaja?

»Kot je znano, je sindikat Elana vložil tožbo zaradi višine nagrade stečajnemu upravitelju. Želim si, da bi bilo to kmalu rešeno in da bi stečajni postopek tudi formalno zaključili do konca leta.«

V teh dneh, ko so prav nagrade stečajnim upraviteljem bile v medijih precej problematizirane, smo lahko prebrali, da vam je sodišče prisodilo za vaše štiriletno delo 234 tisoč evrov, preračunano to pomeni slabih 4.700 evrov na mesec. Kako utemeljujete višino te nagrade?

»Številka je na prvi pogled resnično velika, reakcija pa pričakovana. Pri tej nagradi nimam nobene slabe vesti. Nagrade si nisem izmislil, ampak sem si jo odmeril na podlagi kriterijev iz veljavne zakonodaje, pri čemer menim, da ti kriteriji omogočajo skrajno in nesorazmerno veliko nagrado. Zato sem se samoomejil na le del tega, kar kaže izračun po kriterijih. Po kriterijih bi lahko nagrada znašala 1,15 milijona evrov, ali 770 tisoč, če upoštevamo mojo udeležbo v tem postopku. Predlagal sem torej le petino tega. Predlog je seveda subjektiven, ravnal sem se po praksi drugih. Upošteval sem merilo približno 0,5 odstotka od razdelitvene mase. To pomeni, da upnik, ki naj dobi 100 evrov stečajne mase, da za nagrado pol evra. V Sloveniji boste našli le malo stečajev, pri katerih nagrada pomeni tako neznaten del mase, ki so jo dobili upniki. Trenutne polemike o nagradah ocenjujem kot bolj populistične kot strokovne in prehajanje iz ene skrajnosti v drugo.

V medijih se skuša vrednotiti vloženo delo, upnika pa zanima predvsem, koliko bo iz stečaja dobil, koliko je bil stečajni upravitelj učinkovit. Tudi v razvitih državah so nagrade odvisne od višine poplačil. Z vidika trajanja stečaja seveda nismo bili učinkoviti, vendar lahko odgovarjam le za zadnja štiri leta, ko sem popolnoma zavožen postopek, ki je kar 10 let miroval, uspel pognati in zaključiti v najkrajšem možnem času.«

Stečajni postopek Planike se je začel jeseni 2004. Kako poteka?

»Tudi za stečajni postopek Planike lahko rečem, da smo tik pred koncem. Unovčeno je več kot 90 odstotkov stečajne mase, mučimo se s prodajo enega dela nepremičnine – velike stavbe Planike v Kranju. Uspeli smo prodati okoli 80 odstotkov te stavbe in v njej je sedaj že veliko novih podjetnikov. Pričakujemo, da bomo v teh mesecih pripravili delitev stečajne mase. Ker je odprtih še nekaj pravd, si še ne upam oceniti, kolikšno bo poplačilo upnikov v primeru Planike, mislim pa, da bo kar dobro.«

Del Planike v Turnišču pa še uspešno dela …

»Po mojem mnenju je ta del eden lepših primerov, kako se lahko ohranijo zdrava jedra ter se obenem povečajo koristi upnikov. Situacija je bila pred stečajem na las podobna trenutnemu stanju v Muri. Praktično cela tovarna je ostala nedotaknjena, s privatizacijo je nastala slovensko-nemška družba, ki za te čase izjemno uspešno posluje. Nenazadnje se ohranja tudi blagovna znamka Planika. To je nedvomno uspeh v tem stečaju, žal pa nam dela proizvodnje v Kranju ni uspelo ohraniti. Ni bilo pravega investitorja, pa tudi izdelki niso bili konkurenčni.«

Praktično vse stečajne postopke spremljajo tudi, kot ste omenili, različne pravde, sodni postopki zaradi različnih interesov upnikov. So sodni zaostanki tudi vzrok za dolgotrajnost stečajnih postopkov? Kako ste kot ekonomist kos tem pravdam?

»Seveda brez pravnih svetovalcev pri tem delu ne gre. V primeru stečajnega postopka Planike imam, poleg vzdrževalca, v ekipi tudi pravnika. V tem primeru je nujna ekipa. Kar pa zadeva delo sodišč, lahko rečem, da so se zbudila, da se stanje občutno izboljšuje, tako da ne bi bilo prav kriviti za dolgotrajnost postopkov sodišča. Vsak se ima pravico pritožiti na vseh razpoložljivih ravneh. Pri velikih stečajih so pritožbeni postopki običajni, lahko se vlečejo kar nekaj let, pri čemer je lahko glavnina upnikov že zdavnaj poplačana.

Tudi hitrost ni vedno vse. Unovčevanje premoženja ni enostavno, zlasti ne v sedanjih razmerah. Pri stečaju je vedno dilema: hitrost ali cena. Lep primer je prav že omenjena stavba Planike v Kranju. Takoj po začetku stečaja smo dobili ponudbe za celotno stavbo z okoli milijon in pol evrov. Po štirih letih dodatnih naporov smo za doslej 80 odstotkov stavbe iztržili že več kot 4 milijone evrov, kar pomeni vsaj za petino boljše poplačilo upnikov. Dovolj zgovoren podatek, da je delo upravitelja v zelo velikih stečajih kreativno.«