Prosila je za denar

"Za bolno hčerko", kot je povedala ženska, ki se je stanovalcem v Zgoši in kasneje tudi novinarki predstavila z imenom Dijana Raković.

Zgoša, Kranj – Na vrata hiš stanovalcev v vasi Zgoša pri Begunjah je v ponedeljek zvonila mlajša ženska, ki se je predstavljala z imenom Dijana Raković in je prosila za denarne prispevke za hudo bolno osemletno hčerko Doro, ki čaka na transplantacijo ledvic v Nemčiji. Ženska je bila po pripovedovanju ene od tamkajšnjih stanovalk kar prepričljiva in ji je pustila telefonsko številko. Ker pa je zrno dvoma vendarle ostalo, saj je Rakovićeva imela pri sebi le zdravniško potrdilo s Hrvaške, je njena telefonska številka prišla do Gorenjskega glasa z željo, naj podatke preverimo. Dijana Raković, kot se je tudi novinarki Gorenjskega glasa v sredo zjutraj predstavila po telefonu, je povedala, da smo jo dobili tik pred odhodom na Hrvaško in da za srečanje z novinarko nima časa. »V Kranju stanujem v podnajemniškem stanovanju, sem hrvaška državljanka in tudi zdravstveno zavarovanje imam urejeno na Hrvaškem. Hčerko v ponedeljek peljemo v Stuttgart na presaditev ledvice, ki jo bo daroval bližnji sorodnik. Operacija stane 60 tisoč evrov, polovico bo prispevala hrvaška zdravstvena zavarovalnica, polovico denarja smo morali zbrati sami, tudi preko raznih institucij. Na koncu je zmanjkalo še približno sedemsto evrov, zato sem se odločila za zbiranje prostovoljnih prispevkov, pomagali so tudi pri Karitasu v Ljubljani,« je povedala Rakovićeva in dodala, da so se hrvaški zdravniki odločili, da je bolje za hčerko, da jo operirajo v Nemčiji.

Več informacij po telefonu nismo dobili, papirjev, kot so na primer zdravniška potrdila, nismo videli. Na splošno pa velja, kot je povedal vodja Oddelka za upravne notranje zadeve na Upravni enoti Kranj Bojan Miklavčič: »Prostovoljnih prispevkov brez odločbe upravnega organa se ne sme zbirati. S to odločbo se tisti, ki pobirajo prispevke, izkažejo na terenu. To velja za slovenske državljane, kaj šele za tujce. V nasprotnem primeru gre lahko le za beračenje.«

Tajnik na škofijski Karitas v Ljubljani Jože Rovtar je pojasnil: »Preden se odločimo za denarno pomoč človeku v stiski, temeljito preverimo podatke, saj za resničnost podatkov jamčimo tudi z našim računom, kamor se nakazujejo prostovoljni prispevki. Bedimo tudi nad tem, da se prejeti denar dejansko porabi za to, za kar je bil namenjen. Lahko da je omenjena gospa dobila pomoč v obliki hrane, v denarju pa od nas zagotovo ne. Običajno pa človeku v stiski najprej poskuša pomagati župnijska Karitas, na območju katere ta človek prebiva.«

Ne glede na to, kaj si mislite o zgornji zgodbi, od ljudi, ki trkajo na vaša vrata, zahtevajte dokument uradnega organa. In ne kakršnegakoli papirja …