Kako deluje ta svet?

Tole pisanje je spodbudilo branje. Branje knjige, ki jo je napisala novinarka in pisateljica Naomi Klein in ji dala naslov Doktrina šoka. Na naslovnici je tudi trditev, da bi jo moral prebrati "vsak, ki želi razumeti, kako zares deluje ta svet" ...

Res, kako deluje ta svet? Gotovo se še spominjate nekaterih dogodkov in dogajanj iz novejše zgodovine tega sveta: državnega protiudara v Indoneziji (1965), s katerim je general Suharto odrinil predsednika Sukarna (»Huga Chaveza tistega časa«); državnega udara v Čilu (1973), ko je general Pinochet strmoglavil demokratično izvoljenega socialističnega predsednika Allendeja; cele vrste vojaških udarov v Latinski Ameriki, s katerimi so z oblasti odstranili levo ali nacionalno usmerjene predsednike in vlade (Brazilija, Argentina ...); vojne za Falklande (1982), po kateri je železna lady Margaret Thatcher naredila red tudi doma, ko je zlomila stavkajoče rudarje (1984-85); volilnih zmag Solidarnosti na Poljskem (1989) ter predsednika Nelsona Mandele in Afriškega nacionalnega kongresa v Južnoafriški republiki (1994), po katerih sta se vladi odpovedali socialnim zahtevam iz svojih predvolilnih programov in uvedli kapitalizem v njegovi najtrši obliki; pokola na Trgu nebeškega miru v Pekingu (1989) in uvedbe kapitalizma v kitajski komunizem, s čimer je Kitajska postala »najbolj garaška delavnica vsega sveta«; Jelcinovega državnega udara v Moskvi (1993) in njegovega poziva partijskim mladcem (»tržni boljševiki«, ki so postali »oligarhi«), naj oplenijo rusko državno gospodarstvo; azijske krize (finančnega zloma azijskih tigrov konec devetdesetih); razmaha kompleksa uničevalnega kapitalizma v ZDA (po 11. septembru 2001); uničevanja Iraka po invaziji v letu 2003; uvedbe kapitalistične šokterapije po cunamiju v Aziji (2004) in pustošenju orkana Katrina v New Orleansu (2005) ...

In kaj imajo skupnega ti dogodki? Prav to bomo skušali pojasniti v nadaljevanju. Mene je najbolj prizadelo, ko sem izvedel, kaj se je primerilo 11. septembra. Pa ne leta 2001 v New Yorku; še bolj me je ganilo, ko sem izvedel, kaj se je tega dne v letu 1973 zgodilo v Santiagu de Chile. Bili so otožni pozni poletni, po vzdušju že jesenski dnevi; še bolj me je pretreslo zato, ker sem bil takrat še ves predan ideji, da bo enkrat ves svet zajela komunistična ideja, tista prava in ne takšna, kakršna je vladala pri nas in se mi je zdela premalo radikalna. Predsednik Allende je poosebljal upanje Latinske Amerike, in ko so z odra odstranili njega, se je moralo to upanje spet skriti. Spominjam se tudi predsednika Sukarna, ki je bil eden prvakov gibanja neuvrščenih in se je na njihovih srečanjih slikal skupaj s Titom. Sukarno sicer ni bil komunist, bil je nacionalist, v svojem vladanju se je opiral tudi na indonezijsko KP, ki je imela tri milijone članov. General Suharto je z državnim udarom preprečil komunistom, da pridejo na oblast in nato sprožil pravi genocid nad njimi. Še danes se ne ve, koliko so jih pobili, ocene so od pol do celega milijona. V pokolu so z vojsko sodelovale desničarske milice, v njih pa so prednjačili »religiozni študenti«. Naomi Klein citira novinarja, ki je zapisal: »Z užitkom so poklicali svoje pripadnike, si zataknili nože in pištole za pas, oprtali palice na rame in se odpravili opravljat nalogo, ki so jo dolgo pričakovali.« Neko drugo poročilo pa pravi, da so popotniki, ki so bili na vzhodni Javi, pripovedovali »o manjših rekah in potokih, kjer so struge dobesedno zamašene s trupli; ponekod je oviran rečni prevoz«.

Pobijali so po »strelskih spiskih«, ki jih je pripravila CIA, dopolnili pa domačini. Glavni namen likvidacije Sukarna in komunistov pa ni bil ideološki, bil je v tem, da onemogočijo nacionalizacijo velikih indonezijskih naravnih bogastev – baker, nikelj, les, guma in nafta – in omogočijo njih privatizacijo. Ker general Suharto ni imel pojma o ekonomiji, mu je na pomoč priskočila »berkeleyjska mafija«. To so bili mladi indonezijski ekonomisti, ki so se izšolali na znameniti kalifornijski univerzi Berkeley. Naredili so mu program privatizacije in v dveh letih so se največje rudarske in energetske družbe na svetu polastile tako rekoč vsega. Osem let pozneje je v Čilu podobno vlogo odigral general Pinochet, asistirala pa mu je ekonomska mafija, ki se je s podporo Fordove fundacije izšolala na univerzi v Chicagu (»los Chicago Boys«). Ne v Indoneziji ne v Čilu ni šlo za spopad idej, komunistične in kapitalistične – kakor so mislili taki naivci kot jaz; šlo je za to, da se omogoči neoviran kapitalistični rop naravnih bogastev in izkoriščanje delovne sile prebivalcev teh dežel. Ironija zgodovine pa je poskrbela, da se je to dogajalo v imenu visokih idej svobodnega trga in politične demokracije, kakor sta jih pridigala velika guruja neoliberalizma Hayek in Friedman.

In še en velik paradoks je v zgoraj navedenih dogajanjih: da ljudje niso hoteli zlepa sprejeti blagovesti svobodnega trga in zahodne demokracije; zato so morali njihovi »odrešeniki« najprej sprožiti krizo, jih prestaviti v stanje šoka in jim zgrda podeliti kapitalistični blagoslov. Friedman se je tega dobro zavedal in je zapisal: »Samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe. Ko kriza nastopi, je delovanje odvisno od idej, ki ležijo naokoli. To je po mojem naša osnovna funkcija: razvijati alternative obstoječi politiki, jih ohranjati žive in dostopne, dokler politično nemogoče ne postane politično neizogibno.« V začetku naštetim zgodovinskim dogodkom je skupna šokterapija, ki jo je predpisal Milton Friedman, izvajali pa so jo različni desničarski režimi ob podpori vlade ZDA, CIA, IMF, Svetovne banke in drugih »neoliberalističnih« ustanov.

»Tako deluje doktrina šoka: prvotna katastrofa – državni udar, teroristični napad, zlom trga, vojna, cunami, orkan – spravi celotno prebivalstvo v stanje kolektivnega šoka. Padanje bomb, izbruhi terorja, sunki vetra omehčajo celotno družbo, tako kakor tuleča glasba in udarci v mučilnih celicah omehčajo zapornike. Tako kakor terorizirani zapornik izda imena tovarišev in se odreče svoji veri, se tudi družba v šoku odreče stvarem, ki bi jih drugače divje branila. Jamar Perry (ena od žrtev Katrine v New Orleansu) in drugi evakuiranci v zavetišču v Baton Rougeu naj bi se odrekli socialnim stanovanjem in javnim šolam. Po cunamiju naj bi se ribiči na Šrilanki odpovedali dragoceni obali in jo prepustili hotelirjem. Iračani naj bi bili, če bi šlo vse po načrtu, v takem šoku in strahospoštovanju, da bi nadzor nad zalogami nafte ter državne družbe in svojo suverenost prepustili vojaškim oporiščem Združenih držav Amerike in zelenim območjem.«

Tako doktrino šoka razloži Naomi Klein. »Ta knjiga spodbija osrednjo in najbolj cenjeno trditev v uradni zgodovini: da se je zmagoslavje dereguliranega kapitalizma rodilo iz svobode, da neomejen svetovni trg stopa z roko v roki z demokracijo. Namesto tega bom pokazala, da to fundamentalistično obliko kapitalizma dosledno pomagajo vzpostavljati najbrutalnejše oblike prisile, ki jih prizadevajo kolektivnemu političnemu telesu, pa tudi brezštevilnim individualnim telesom. Zgodbo sodobnega svobodnega trga – bolje jo je mogoče razumeti kot vzpon korporativizma – so zapisali šoki.« Ekonomista Friedman (po starših madžarskega rodu) in njegov mentor Friedrich Hayek (rojen Dunajčan), oba nobelovca, sta priporočala, naj se država ne vmešava v svobodno delovanje trga, naj ga ne regulira (laissez-faire), pa bo vse O. K. Država naj poskrbi za dosledno privatizacijo, vladno deregulacijo in čim večje krčenje socialne porabe, potem pa naj se umakne in trg bo sam poskrbel, da bo šlo vse v redu. V resnici pa so povsod po svetu, kjer so uveljavljali njune nauke, to počeli v izrednih razmerah.

Sicer pa je, če malo pomislimo, že od Iliade sem najbolj donosna gospodarska panoga plenjenje v izrednih razmerah. Ko sem v letih med indonezijskim in čilskim šokom kot gimnazijec bral Homerjevo Iliado, me je bolj očaralo to, kako ljudi ženejo njihove strasti in kako se bogovi vmešavajo v človeške reči. Na ekonomsko plat te človeške epopeje sem pomislil šele, ko sem videl ameriški film Troja (Troy, 2004). Kaj so počeli moški med starimi Grki, kaj je bil njihov glavni poklic? Vojna in priprava na vojno; kadar niso bili na vojnem pohodu, so se nanj pripravljali in hkrati uživali sadove prejšnjega. Homer nam poje, da je bil glavni namen njihovega obleganja Troje ponovna pridobitev lepe Helene, ki jo je Paris ugrabil Menelaju. To se lepo sliši, a je ravno tako malo res, kot če danes Američani trdijo, da so šli nad Irak zato, da bi osvobodili iraško ljudstvo izpod tiranije Sadama Huseina in ga osrečili s svojo demokracijo in evangelijem Miltona Friedmana. V Iraku so zato, da na kraju samem čuvajo tretje največje najdišče nafte na svetu in jo črpajo po nizki ceni. General Jay Garner, prvi začasni civilni upravitelj Iraka, je to povedal povsem naravnost: »Po mojem bi morali zdaj na Irak gledati kot na svoje skladišče za gorivo na Bližnjem vzhodu.« Politiki pa to preprosto dejstvo ovijejo v zveneče floskule o reševanju tega sveta pred orožjem za množično uničevanje in uvajanju svobodnega trga in demokracije v nesvobodni in nedemokratični deželi. Kakorkoli že: do julija 2006 je moralo umreti 655 tisoč Iračanov – ki ne bi umrli, če ne bi bilo Busheve invazije in okupacije.

Grki so torej šli nad Trojo predvsem zaradi plena, ki so ga tam naropali. Da je rimski imperij živel od osvajalnih vojn in plena, je splošno znano. Križarji so odhajali na svoje pohode s pobožno željo, da osvobodijo božji grob; a če ne bi bilo med pohodom kaj pleniti, bi jim zmanjkalo motivacije že veliko pred Jeruzalemom. Dobro vemo tudi, kaj so počeli španski konkvistadorji ob osvajanju Amerik. Ropanje in poceni izkoriščanje je bilo temelj angleškega in francoskega kolonialnega imperija. Za kaj gre v tej slavni globalizaciji, zdaj že dobro vemo: za to, da bi t. i. nerazviti svet še naprej poceni delal za razvitega. Nad tistega, ki se temu upre, pa pošlješ vojsko ali poskrbiš, da njegova lastna vojska z državnim udarom zagotovi, da se plenilski interes tujih družb v tvoji deželi svobodno uveljavi – kar je še bolj perverzno. Ko sta komunista Deng in Jelcin dopustila oziroma spodbudila uvedbo kapitalizma v dotlej državnem gospodarstvu, sta poskrbela vsaj za to, da so pri tem obogateli tudi domači in ne le tuji plenilci. Na Kitajskem in v Rusiji so bili to mladi potomci starih partijskih elit; Kitajci svojim pravijo »prinčki«, Rusi »oligarhi«. Pri nas smo svoje poimenovali tajkuni; ti so v primerjavi s tujimi vrstniki pravi palčki, a še teh bi se najraje odkrižali. Slovenci smo bili vojaško vedno prešibki, da bi si blaginjo zagotavljali z osvajalnimi vojnami in plenom; svoj kruh smo si morali prislužiti s trdim delom in ne prenesemo, da bi kdo obogatel brez tega, le s špekulacijo in prevaro.

Ob branju te monumentalne knjige se človek vpraša, kako bi bilo danes v Sloveniji, če bi po osamosvojitvi tudi pri nas ravnali po Friedmanovih naukih. Peterletov poskus, da k nam povabi Jefrreya Sachsa, arhitekta bolivijske, poljske in ruske privatizacije, je k sreči spodletel. Mičo Mrkaić, veliki Friedmanov častilec (zanj je zapisal, da je »eden največjih genijev vseh časov, ekonomist, humanist in borec za svobodo«), pa se zadnje čase, odkar so bili nauki čikaške šole postavljeni na laž, komaj še kaj oglasi ... Slovenci smo imeli veliko srečo, da smo dobili in sprejeli kapitalizem v njegovi bolj blagi, socialdemokratski obliki. Oziroma v tisti, ki jo je v ZDA svoj čas uvajal in zagovarjal Friedmanov antipod Keynes, intelektualni oče načrta New Deal in moderne socialne države. Po njegovem mora država posredovati (intervenirati) na trgu, kadar ta sam po sebi povzroča prevelike socialne razlike ali se celo zlomi. »Zlom trga 1929 je ustvaril prepričljivo soglasje, da je pristop laissez-faire propadel in da vlade morajo posredovati v gospodarstvu, da prerazporejajo bogastvo in regulirajo korporacije. V teh, za laissez-faire temnih časih, ko je Vzhod osvojil komunizem, Zahod sprejel socialno državo, na postkolonialnem jugu pa se je ukoreninil gospodarski nacionalizem, sta Friedman in njegov mentor Friedrich Hayek potrpežljivo varovala plamen čiste vizije kapitalizma, neomadeževanega s keynesianskimi poskusi, da bi kolektivno bogastvo usmerjali v vzpostavljanje pravičnejše družbe.« V pismu generalu Pinochetu je Friedman leta 1975 zapisal: »Glavna napaka je, po mojem mnenju, verjeti, da je mogoče delati dobro z denarjem drugih ljudi.« Z denarjem, ki mu država onemogoči, da bi se stekal v žepe tajkunov in velikih korporacij – in nato s proračunsko porabo razdeli tistim, ki so ga najbolj potrebni. A na tem svetu nas je pač veliko takih, ne le komunistov, ki smo prepričani, da je mogoče in potrebno ravno to.

Spoznanja Miltona Friedmana, kakor jih je objavil v svojih spisih (Kapitalizem in svoboda, 1962) in predavanjih ter zanje leta 1976 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo (Keynes je ni), so v svoji »čisti«, knjižni obliki nadvse racionalni in povsem sprejemljivi. Če pa pomislimo, koliko ljudi je moralo umreti ali životariti v revščini povsod tam, kjer so njegove nauke uveljavili s šokterapijo, bi ga lahko označili tudi za ekonomskega zločinca, pobudnika in zagovornika ekonomskih genocidov. V zadnjem času je bilo moderno navajati pretresljivo visoke številke žrtev komunizma po vsem svetu. Pa poglejmo še, koliko je bilo žrtev (manj, a kljub temu veliko) tam, kjer so v imenu Friedmanove blagovesti uveljavljali svobodni trg. V Indoneziji so pobili več kot pol milijona komunistov. V Čilu je bilo ubitih ali pa je »izginilo« 3200 ljudi, vsaj osemdeset tisoč so jih zaprli, čez dvesto tisoč jih je iz države pobegnilo. V času vladavine generalov (1976-83) je v Argentini izginilo trideset tisoč ljudi, mnoge so žive pometali iz letal v blatne vode Srebrne reke (Rio de la Plata). Ne ve se, koliko so jih pobili na Trgu nebeškega miru 4. junija 1989, ocene se močno razlikujejo: od dvesto do tri tisoč. Na Poljskem in v Rusiji več kot polovica državljanov živi pod pragom revščine. Število ruskega prebivalstva se dramatično zmanjšuje: vsako leto jih je sedemsto tisoč manj – po vsem, kar so morali preživeti po revoluciji in po Gorbačovu, očitno nimajo več volje rojevati otrok. V času ameriške okupacije je bilo ubitih že tričetrt milijona Iračanov ... Skratka: več kot milijon ljudi je moralo umreti zato, da bi se v njihovih deželah lahko uveljavilo načelo laissez-faire: pustite trgu in kapitalu, naj delujeta svobodno (v izrednih razmerah), pa bo vse dobro (za kapitaliste.)