Naključja, ja, tudi ta so jazz

Kristijan Krajnčan in Kaja Draksler sta mlada glasbenika. Konec letošnje pomladi sta z odliko zaključila šolanje na jazzovskem oddelku šole Prins Claus Conservatory v Groningenu na Nizozemskem. Violončelist, ki so mu glavo zmešali bobni, in pianistka, ki je nekoč uživala v igranju popevk, sta zdaj na začetku profesionalne glasbene poti. Senično in Trboje sta še vedno njuna domova, a vedno znova ju v širni svet vabi glasba. Jazzovske zasedbe, v katerih igrata, novi mednarodni glasbeni projekti, priznani profesorji tam čez veliko lužo, zgolj želja kaj dobrega odigrati ...

Po uspešnem zaključku študija preživljata dolgo vroče poletje ali v teh mesecih predvsem svoje glasbeno znanje predstavljata na jazzovskih festivalih doma in v tujini?

Kaja: »Mislim, da za večino glasbenikov, ki študirajo na glasbenih akademijah in konservatorijih, ni velike razlike med tem, kaj počnejo med šolskim letom, in kaj preko poletja. Običajno se večino časa tako ali drugače ukvarjamo z glasbo. Je pa res, da poleti več koncertiramo, več je časa za kakšen nov avtorski projekt, snemanje plošče, ker pač nisi obremenjen s predavanji.

Letošnje poletje je zame vendarle nekoliko drugačno od prejšnjih. Že pred koncem študija sem se odločila, da jeseni ne bom vpisala nobenega novega študija in si bom raje vzela eno leto prosto. V precejšnji meri tudi zato, ker sem letos zmagala na nekem tekmovanju, kjer sem tudi finančno gledano dobila zelo lepo nagrado. Za leto dni sem tako preskrbljena, pa sem si rekla, da si bom nekoliko privoščila in šla malo naokrog. Zanima me, kaj lahko naredim sama, brez šole oziroma institucije, ki bi stala za mano in skrbela, da bom imela sobe za vaje, ljudi, s katerimi bom igrala … Aha, rekla sem malo naokrog. Kot glasbenica seveda.«

Rekli ste finančno močna nagrada. Za kakšno tekmovanje oziroma nagrado je šlo in kakšen je bil torej vaš »izplen«? Nov avto ali klavir?

Kaja: »Ha, ha, res dobrega klavirja ne bi dobila za tak denar, avto pa mislim da … Nagrada tako imenovana Deloitte jazz award je vredna 20.000 evrov.«

Le tisočaka manj kot Prešernova nagrada …

Kaja: »Nizozemska precej denarja nameni podpiranju kulture in umetnosti. Obema s Kristijanom nama je dve leti nazaj uspelo pridobiti tudi tamkajšnjo štipendijo. Za nagrado sem izvedela na šoli, češ naj se prijavimo, pošljemo demo posnetek, biografijo … Ta nagrada je zelo široko zastavljena, saj se lahko prijavi tako študent kot njegov profesor, če je mlajši od 35 let, velja pa za glasbenike z različnimi inštrumenti, tudi pevce, ki delujejo na Nizozemskem. V polfinalu nas je na koncu ostalo šest, trije smo se uvrstili v finale, kjer pa sem bila jaz izbrana za najboljšo.«

Kaj je pisalo v obrazložitvi k nagradi?

Kaja: »Da sem dobro sodelovala z ritem sekcijo, da sem imela dobre ideje glede aranžmajev in tudi program v celoti, da sem dobro izbrala. Navdušeni so bili nad priredbo obvezne skladbe, igrala sem Chopina v jazz izvedbi, pa lastno skladbo … Rekli so, da so jim všeč moje ritmične kvalitete.«

Pa vi, Kristijan, kako vi preživljate poletje, igrali ste na nekaj festivalih …

Kristijan: »Doslej je bilo letošnje poletje kar pestro. V juniju in začetku julija sem imel s svojo zasedbo Contemporary Jazz Ensemble turnejo po Sloveniji, med drugim smo igrali na jazz festivalu v Ljubljani, na mariborskem festivalu Lent, pa tudi v Celovcu … Potem smo na Radiu Slovenija posneli še ploščo, ki bo verjetno izšla konec leta. Gre za moje skladbe in moje aranžmaje. K sodelovanju sem kot gosta povabil dva zelo znana ameriška jazzovska glasbenika, to sta saksofonist Jimmy Greene in trobentač Ambrose Akinmusire. Marsikateri mladi glasbenik na začetku svoje poti ravna podobno. Prvo ploščo posnameš s kakšnim znanim, uveljavljenim glasbenikom, kar šteje kot referenca tako pri založbi kot pri poslušalcih. Predvsem pa s takimi izdelki, moram reči, da sem s posnetki zelo zadovoljen, lažje prodreš pri organizatorjih raznih festivalov po Evropi in v svetu.

Potem sem bil še v Rotterdamu s pianistom Anneguusom Teerthuisom igral na festivalu North Sea Jazz, v Nemčiji pa smo potem posneli še njegovo prvo ploščo. To leto si bom tudi jaz vzel nekoliko študijskega počitka, zagotovo pa bom šel že jeseni pogledat v New York, kakšna je tam jazzovska scena. Nekaj časa nameravam ostati kot svobodni glasbenik. V New Yorku je sicer ogromno glasbenikov, med katerimi imam tudi nekaj znancev, ki mi na začetku lahko pomagajo.«

V maju oziroma juniju sta vsak s svojim zaključnim koncertom na najboljši možni način končala štiriletno šolanje na glasbenem konservatoriju v Groningenu na Nizozemskem. Prejela sta namreč čisti desetki, kar se v preteklosti menda ni dogajalo ravno pogosto …

Kristijan: »Na jazzovskem oddelku Prins Claus Conservatory smo v dosedanji zgodovini samo štirje opravili z najvišjo oceno, od tega trije letos. Poleg naju s Kajo se je odlično izkazal še en pianist, Libanonec po rodu, ki med drugim igra tudi v mojem bandu.«

Profesorji niso skrivali navdušenja ob vajinem muziciranju … Kako je sploh videti en tak diplomski koncert?

Kristijan: »Pravzaprav ne gre za klasičen izpit, ampak je to približno enourni koncert, ki ga moraš v celoti pripraviti sam. Moj profesor me je pred njim celo opozoril, naj občinstvo pozdravim z dobrodošli na koncertu in ne z dobrodošli na mojem izpitu. K igranju lahko povabiš, kogar hočeš. Koncert pripraviš sam, izbereš glasbenike, tonskega mojstra, luči … Tudi pri programu tako rekoč nimaš omejitev. Dobro je le, če igraš skladbe iz različnih zvrsti in se tako kar najbolje predstaviš. Ampak, ko profesorji podajajo končno oceno, ne ocenjujejo samo koncerta, ampak tudi napredek, ki si ga dosegel v štirih letih šolanja in je viden na koncertu. Od štirih profesorjev, ki so na koncu podali svoje ocene, so trije moji profesorji, dva redna in eden iz ZDA, ter nekdo, ki me sploh še ni slišal igrati.«

Kaja: »Šola ti da na voljo dvorano, vse drugo organiziraš sam. Glede muzike si povsem svoboden, lahko igraš karkoli. Res pa to ne morejo biti neke »x skladbe«, ki so všeč samo tebi, dobro je namreč igrati raznoliko, da pokažeš, kaj so te v šoli naučili.«

Sta igrala vsak s svojo stalno zasedbo?

Kaja: »Ni nujno. Pri obeh je bila zasedba glasbenikov zelo pisana. Odvisno od skladbe, ki sva jo igrala. Študenti smo se v teh letih med seboj zelo dobro razumeli in vsak se je bil za svojega kolega pripravljen maksimalno potruditi, še posebej na končnem izpitu. Nama so tako prišli pomagat tudi kolegi iz klasičnega oddelka.«

Kristijan: »Pokazati moraš, da imaš neki koncept, ki ga vseskozi suvereno držiš skupaj. V šestih skladbah sem imel recimo štiri različne pianiste. Svojo skladbo sem igral s kvartetom, duet s Kajo, v eni skladbi sem imel štiri violončela, ki so držali zgolj eno noto, spet drugič štiri horniste …«

Kaja: »Jaz sem dve skladbi igrala s svojim kvartetom, v katerem igra tudi Kristijan pa tubist Goran Krmac iz Slovenije in kitarist George Dumitriu, ki prihaja iz Romunije. Ena skladba je vključevala vokal, ki ga je dodala pevka iz Turčije. Z njo smo sicer tudi že posneli ploščo, ki naj bi izšla novembra. Sledil je duet s Kristijanom, priredila pa sem tudi skladbo Jakoba Gallusa, v kateri so igrali tudi violončelisti …«

Pri vas, Kristijan, je glasba v družini doma, mama Romana je uspešna pevka, oče Lojze pozavnist, skladatelj, aranžer, dirigent ... Najbrž imate glasbo že v genskem zapisu, medtem ko vi, Kaja, ne prihajate iz glasbene družine. Kako sta se odločila za študij na Nizozemskem in ne recimo v avstrijskem Gradcu ali Linzu, ki sta bližje in kjer je študiralo kar nekaj slovenskih jazzovskih glasbenikov? Ko sta odhajala na študij, sta bila tudi zasebno par …

Kristijan: »Kaja je celo hotela študirati latinščino, pa sem jo »spametoval«, da se je odločila za klavir. Za šolo v Groningenu je izvedel moj oče, ki je pred leti na novomeškem Jazznityju v komisiji za Jazzon sedel skupaj s predstojnikom jazzovskega oddelka Jorisom Teepejem. S Kajo sva potem šla na informativni dan, kjer sem videl igrati svojega bodočega profesorja, in ko sva se kasneje še pogovarjala, sem vedel, da je to študij, ki si ga želim. Zakaj ne v Avstriji … Ne vem, zdi se mi dobro, da sva bila malo dlje in nisva hodila domov na »govejo juhico«, ampak sva se povsem posvetila študiju in glasbi. Hkrati pa je tam študentska scena zelo mednarodna, kar je zelo dobro.«

Kaja, latinščina?

Kaja: »Ja. Že od nekdaj sem zaljubljena v latinščino in staro grščino. Vzporedno s srednjo glasbeno šolo sem delala tudi Škofijsko gimnazijo. Ne, moji domači res niso glasbena družina in marsikaj, kar se je zgodilo na moji glasbeni poti, je nekakšno naključje. Dva meseca sem hodila v Glasbeno šolo v Kranj in kmalu ugotovila, da to ni zame. Potem sem obiskovala zasebno glasbeno šolo v Trbojah, kjer sva z učiteljico Diano preigravali tudi popevke, v čemer sem res uživala. Po nekaj letih se ji je zdelo, da sem pripravljena za srednjo glasbeno šolo. Naredila sem sprejemne izpite in se vpisala na klasični oddelek. Tam sem ob neki starejši profesorici kmalu ugotovila, da ne bo šlo …«

Kristijan: »Ampak na srednji šoli so bile še ene take bolj zanikrne stopnice in tam gor v višjem nadstropju nekoliko bolj sproščeni ljudje in jazz oddelek …«

Kaja: »Pisalo je jazz in zabavna glasba. Sem si rekla, o.k., to bomo poskusili. Spoznala sem ljudi, ki so že imeli nekaj pojma o jazzu, ki so mi prinesli plošče, da sem vedela, kaj sem sploh prišla igrat … Po končani srednji šoli je Kristjan predlagal, naj grem tudi jaz z njim študirat glasbo. Saj nisem točno vedela, latinščina ali glasba. Odločila sem se za slednjo, najbrž se mi je zdelo tudi fino iti študirat v tujino …, saj pravim, sama naključja.«

Kristijan: »Tudi sam sem vseskozi mislil, da bom študiral violončelo, s katerim sem začel kot otrok. Zavedam se, da je bila to odlična podlaga za moj nadaljnji glasbeni razvoj. V tem je mogoče razlika med mano in drugimi bobnarji. Če se to, da sem bobne začel igrati kasneje, mogoče pozna pri tehniki, pa imam zaradi violončela prednost pri komponiranju.«

Za bobne vas je navdušil stric Dominik, sicer trobentač?

Kristijan: »Ja. In potem sem jih enkrat dobil za rojstni dan. In potem se je začelo. Igral sem v kranjskem pihalnem orkestru, se učil pri Ratku Divjaku, na srednji šoli pri Alešu Rendli, zadnji dve leti pa je bil moj profesor Janez Gabrič, ki je bil ključen, da sem se kasneje odločil za študij bobnov.«

Kaja: »Moji starši so bili po moje precej presenečeni, ko sem se odločila za študij klavirja v tujini. Nismo niti vedeli, koliko bo to stalo. Če ne bi šla s Kristijanom, ne vem, ali bi me pustili. Moja stara mama Zinka je rekla, tako dobre točke si imela na maturi, pa ja ne boš šla zdaj muziko študirat. No, zdaj mislim, da je kar zadovoljna z mano. «

Se spomnita prvega dne, ko sta prišla v Groningen?

Kaja: »Se. Moj oče naju je peljal gor s sposojenim kombijem, v katerem sva imela vse knjige, bobne, klaviature, čelo, cedeje, kuharske knjige …«

Kristijan: »Ko sva prišla tja, sva ugotovila, da sva preko interneta najela stanovanje, kjer je v trikrat tri metre veliko sobo komaj šla postelja noter … Po treh mesecih sva našla precej boljše stanovanje.«

Pri osemnajstih letih, sama v belem svetu. Sta se v šoli lahko sporazumevala v angleščini?

Kaja: »Seveda, tam vsi govorijo angleško. Na srečo se ni bilo treba učiti flamskega jezika. Znava kake tri besede.«

Kristijan: »Dober dan, hvala lepa in nasvidenje …«

In kakšno kletvico …

Kristjan: »Got verdomen, ha, ha.«

Zagotovo je bila prednost, da sta študirala skupaj, sicer vsak svoj inštrument, ampak mnoge skladbe in izpite sta najbrž preigrala skupaj. Največ sta ste tudi družila s kolegi s šole …

Kaja: »Mi smo tam gor vsi živeli samo za muziko. Na neki način je še vedno tako, tam sva se tega naučila. Sicer pa sva, lahko bi rekla, skupaj rasla gor že od srednje šole, veliko sva delala skupaj, igrala številne duete, pa tudi svetovala eden drugemu in mnogokrat bila prva poslušalca skladb, ki sva jih napisala.«

Hkrati tudi drug drugemu igrata v vajinih zasedbah?

Kaja: »Kristijan me je malo ven vrgel iz svojega banda. Je dobil ameriška gosta …, ha, ha. Trenutno je njegov pianist študentski kolega, sicer Libanonec. Mogoče moj stil igranja ne sodi toliko v glasbo, ki jo Kristijan dela sedaj. Jaz pa si trenutno še ne predstavljam, da bi koga drugega povabila za bobne, saj je prav Kristijan tisti, ki najbolj pozna mojo glasbo, hkrati pa je dobro, da je zasedba stalna.«

Poleg tega, da sta oba mojstra svojih instrumentov, tudi komponirata …

Kristijan: »Pri jazzu je skorajda nujno, da tudi sam pišeš.«

Kaja: »Kristijan več piše za male zasedbe, jaz pa raje komponiram za orkestre. Prva večja stvar, ki sem jo napisala, je Koncert za harmoniko in orkester v treh stavkih, osnovan na zgodbi Orfej in Evridika. Koncert je bil leta 2006 napisan za harmonikarja Janeza Dovča in Orkester Slovenske filharmonije. Sodelujem z Big bandom RTV, letos sem bila na Nizozemskem na delavnici za mlade aranžerje pri znamenitem Vinceu Mendozi in njegov Metropole Orchestra je izvedel tudi mojo skladbo Creation.«

Govorila sta že o prihodnjih načrtih …

Kaja: »Tudi jaz septembra nameravam v New York, kjer naj bi bila tja do novega leta. Rada bi imela še nekaj lekcij z določenimi profesorji, ki jih zelo cenim. Potem se za duet dogovarjam s trobentačico iz Portugalske, podobne načrte imava s saksofonistom Juretom Puklom, aha, s kvartetom bomo imeli krajšo turnejo po Sloveniji …«

Je mlada človeka pri dvajsetih in nekaj umestno vprašati, kakšno prihodnost načrtujeta? Kje se vidita po naslednjih dvajsetih letih?

Kaja: »Odvisno, kaj narediš v tistih dvajsetih letih. Mislim opraviti še en »master degree« (magisterij), moje velike sanje pa so, da bi bila enkratna dirigentka. Spet se bo potrebno potruditi s klasiko …«

Kristijan: »Jest bom pa režiser.«

Filmski režiser?

Kristijan: »Ja. Film me že dolgo zanima. Sem tudi že posnel tri kratke filme. Upam, da si bom enkrat lahko privoščil bolj izobraziti na to temo in se bolj poglobil v področje režije.«

Jazzovske prihodnosti v Sloveniji ni?

Kristijan: »V Sloveniji ni lahko preživeti kot jazz glasbenik. Big band RTV seveda zaposluje toliko in toliko glasbenikov, ampak kot jazzovski glasbenik se tam ne moreš ravno realizirati, saj orkester jazz igra v manj kot 50 odstotkov.«

Kaja: »Jaz sebe bolj vidim kot profesorja na eni od priznanih univerz ali fakultet, kot pa pianista v orkestru. Če nadaljujem s pisanjem aranžmajev, je moč več zaslužiti, če pišeš za pevke, ne pa tisto, kar je tebi všeč. Če si profesor na kakšni dobri univerzi, pa to zna biti prav fina služba. Tudi z učenci se učiš in ostajaš dejaven.«