Profesorju ni pod čast, da dela kot pleskar

Jožef Krč iz Kokre ima v žepu diplomo filozofske fakultete, a ker kot profesor nemščine ni dobil službe, se je začel ukvarjati s pleskarskimi deli, ki jih je z veseljem opravljal že kot študent.

Po končani gimnaziji ste se odločili za študij nemščine …

»Osnovno šolo sem obiskoval v Preddvoru in gimnazijo v Kranju. Nekateri moji sošolci so že sredi šolanja na gimnaziji vedeli, na kateri fakulteti bodo nadaljevali študij. Jaz ne bi mogel reči, da me je učenje jezikov posebej veselilo, a vseskozi sem imel pri nemščini zelo dobre ocene, prebiral sem tudi nekatere nemške revije, gledal satelitske televizijske programe v nemščini … Starši so mi pri izbiri dali proste roke in so mojo odločitev za študij nemščine na filozofski fakulteti tudi podpirali.«

Je na odločitev morda vplivala bližina slovensko-avstrijske meje oz. nemško govorečega območja?

»Tega vpliva tukaj v Kokri ni čutiti, morda ga je zaradi turistov malo na Jezerskem, ki je bližje meji.«

Ste že med študijem razmišljali, kje se boste zaposlili?

»Po prvem letniku se je bilo treba odločiti, ali bom nadaljeval študij na pedagoški ali na ne-pedagoški smeri. Odločil sem za pedagoško smer, prav zato, ker je potem več možnosti za zaposlitev. Ko nas je v tretjem letniku študija gostujoči profesor iz Nemčije pri uri lektorskih vaj spraševal, kaj bi radi počeli po končanem študiju, sem dejal, da bi najraje poučeval na fakulteti. V učiteljskem poklicu je namreč zelo pomemben odnos z učenci, dijaki oz. študenti, prav na fakulteti pa je ta odnos glede medsebojnega spoštovanja lahko najboljši, najbolj pristen.

Že med študijem sem si prizadeval, da bi odšel študirat v Nemčijo. Ker je to zelo drago, sem za to pridobil štipendijo. Prvič sem bil v Nemčiji en mesec med drugim in tretjim letnikom, potem še ves prvi semester četrtega letnika. Študij v Nemčiji me je navdušil, še zlasti to, da si povsem samostojen. Sam si moraš v celoti poiskati študijsko gradivo, se za predavanja in seminarje pripraviti veliko vnaprej, skratka prepuščen si sam sebi … Ko sem se vrnil iz Nemčije, sem komaj čakal, da grem spet nazaj. Vmes sem diplomiral, potem mi je uspelo pridobiti štipendijo, ki jo nemški zvezni parlament podeljuje mladim predvsem iz držav srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope, da v praksi spoznavajo delovanje parlamenta in demokracijo. Skupno nas je bilo nekaj čez devetdeset, vsak od nas je delal v pisarni enega od nemških poslancev.«

Ste medtem iskali zaposlitev tudi doma, v Sloveniji?

»Z izkušnjami v nemškem parlamentu sem se za službo oz. za opravljanje pripravništva potegoval na nekaterih ministrstvih v Sloveniji, vendar sem spoznal, da imam kot profesor nemščine za to malo možnosti. Potem sem poslal prošnjo na gimnaziji Bežigrad in Kranj, sprejeli so me na bežigrajski gimnaziji, kjer sem poučeval deset mesecev. Izkušnje so bile prijetne, z dijaki sem se dobro razumel. Ko je bilo pripravništva konec, sem si rekel: pripravljen sem poučevati na gimnaziji, ne pa na poklicni šoli, kjer mora učitelj, ki mu ni vseeno za znanje in učni uspeh dijakov, večinoma v to vložiti veliko naporov. Ker možnosti za zaposlitev na gimnaziji ni bilo, sem poskušal najti delo na zasebnih jezikovnih šolah ali si služiti kruh s prevajalstvom. Na jezikovnih šolah bi lahko dobil na teden delo le za nekaj ur, ne pa za polni delovni čas. Kar zadeva prevajanje, sem ugotovil, da teh znanj ne na šoli in ne v Nemčiji nisem pridobil in da mora prevajalec poleg pogovornega jezika dobro obvladati tudi strokovno področje, ki je tema prevajanja. Nekaj časa sem bil tudi uradno brezposeln, prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Ko se je izkazalo, da bom kot profesor nemščine le težko dobil zaposlitev, sem se po tehtnem premisleku odločil, da se registriram kot samostojni podjetnik in začnem opravljati pleskarska dela.«

Pleskarska dela?! Kje ste se jih naučili?

»Že kot študent sem preko študentskega servisa delal pri treh slikopleskarskih mojstrih pa tudi potem, ko sem na bežigrajski gimnaziji že opravljal pripravništvo, sem si popoldne spočil živce še s pleskarskimi deli. Mami mi je takrat večkrat rekla, da iz šole ne prihajam domov posebno vesel in da žvižgam le tedaj, ko pridem s kolesarjenja, teka ali z »malarije«. Pri vseh pleskarskih mojstrih sem se kaj koristnega naučil, največ pa tedaj, ko mi je mojster omogočil, da sem delal sam, samostojno.«

Imate kot pleskar začetnik dovolj dela?

»Samostojni podjetnik sem od 1. maja dalje, dela imam vse več. Že po naravi sem zelo natančen, to je dobra lastnost, ki jo cenijo tudi stranke. Zaenkrat največ delam pri prijateljih in znancih – vse, od kitanja, glajenja in pleskanja notranjih prostorov do pleskanja fasad, napuščev, ograj …«

Se je bilo težko sprijazniti z odločitvijo, da v poklicu, za katerega ste se izobraževali več kot štiri leta, ne boste mogli delati?

»Ko sem prijateljem in znancem povedal, da bom delal kot pleskar, sem slišal tudi pomisleke, češ – zakaj pa si hodil toliko časa v šole, da boš zdaj »malar«. Zakaj pa ne?! Naj bom tako kot večina mojih nekdanjih sošolcev in sošolk, ki tudi ne dobijo zaposlitve, a niso pripravljeni delati česa drugega oz. česa drugega tudi ne znajo? Jaz pri pleskarskih delih uživam in sem še posebej vesel, če so stranke zadovoljne, me pohvalijo … Glas, ki ga širijo zadovoljne stranke, je tudi najboljša reklama.«

Verjetno boste s pleskanjem lahko celo bolje zaslužili, kot bi v profesuri?

»Če imaš kot pleskar delo in pridno delaš, lahko zaslužiš več kot učitelj začetnik.«

Verjetno pa si poleti tudi ne boste mogli privoščiti toliko dopusta, kot bi ga imeli kot učitelj …

»Tudi to drži. Poletje je glavna sezona za pleskarska dela, kot začetnik pa tudi ne upam odkloniti dela. Malo me je strah zime, za vsak primer sem kot samostojni podjetnik registriral tudi inštruiranje nemščine. Pozimi si bom verjetno lažje kot poleti privoščil kakšen teden dopusta.«

Ste se od učiteljskega poklica že dokončno poslovili?

»Zaenkrat svojo prihodnost vidim kot pleskar. Če bom imel dovolj dela, bom verjetno še koga zaposlil.«

Boste tudi pri pleskarskih delih lahko unovčili znanje nemščine?

»Morda bom kdaj delal tudi v Avstriji, v pleskarstvu je veliko nemških izdelkov, veliko koristnih informacij na spletu je v nemščini …«

Kaj bi na podlagi svoje izkušnje svetovali mladim, ko se odločajo za šolanje?

»Lepo je, če človek v poklicu, za katerega se je izšolal, z zadovoljstvom opravlja delo vse do upokojitve. Današnji čas ni več čas samo enega poklica.

Vsak naj bo pripravljen na hitro spremembo in naj ob osnovnem poklicu razmišlja tudi o tem, kaj bi delal, če bi ostal brez zaposlitve.«

In kaj bi svetovali ljudem, ki so končali študij in ne morejo dobiti zaposlitve?

»Priporočam jim, naj ne ždijo doma in ne čakajo na to, kako jih bo nekdo poklical in jim ponudil zaposlitev. Ob takšnem dolgotrajnem čakanju na službo človek postane nervozen, depresiven, dobi občutek manjvrednosti, se zapre vase … Bolje si je poiskati delo v kakšni drugi dejavnosti. Nikomur, tudi fakultetno izobraženim, naj ne bo pod čast opravljati dela, za katera se zahteva nižja izobrazba. Dela pa je dovolj, še posebej, če ga vidiš in si pripravljen delati.«

Verjetno bi bila tudi pri nas brezposelnost nižja, če bi bili ljudje bolj prilagodljivi?

»Vsekakor! Zavod za zaposlovanje ne more vsem najti zaposlitev, za to se mora najprej in predvsem prizadevati vsak sam.«