Nenavadna zgodba

Takrat sem bil le neuki delavec brez šol (1)

Na svojih poteh, ko me je »povsod zadosti«, velikokrat srečujem ljudi, ob zgodbah, ki mi jih pripovedujejo, pa se mi zdi, kot da poslušam znanstveno fantastiko. Včasih že začenjam verjeti v »negativne« čudeže, kajti spleti okoliščin velikokrat pripomorejo, da se posamezniki znajdejo v najbolj nenavadnih situacijah, ki si jih lahko zamisli človeška domišljija. Tudi Petrova pripoved sodi med tiste, ob katerih zmajujem z glavo, čeprav sem že marsičesa vajena. A prej, preden sva sploh kakšno rekla, sva si privoščila lepinjo s kajmakom, kislim mlekom in čevapčiči. V najinem prvem telefonskem pogovoru sem mu samo mimogrede omenila, da mi ta hrana vzbuja hude skušnjave in očitno mi je želel ustreči, zato se je potrudil in vse, kar me je pričakalo na mizi, tudi sam naredil.

Zase pravi, da je čistokrvni Slovenec, po tistem, ko so ga izbrisali, se je namreč lotil raziskovanja svojih korenin in za zadnjih tristo let lahko trdi, da so imeli v širši rodbini le dva koroška Slovenca in enega Madžara.

»Vsi drugi pa smo bili trdni Slovenci, nekateri celo zelo zavedni in jih je poznalo tudi širše okolje zlasti po njihovem glasnem zavzemanju za pravice do izražanja v maternem jeziku. Že kot otrok sem poslušal zgodbe o stricu, ki je živel na avstrijskem Koroškem. Bil je celo večkrat zaprt, ker se je javno zgražal nad sonarodnjaki, ki so slovenstvo zafrknili s plebiscitom. No, in potem se je usoda, vsemu navkljub, poigrala prav z menoj,« doda grenko. Ob koncu druge svetovne vojne je bil Peter star dobrih petnajst let. Doma je imel še dve sestri in brata, kmetije je bilo komaj za vzorec, pa še tisto zemljo, ki je bila kolikor toliko spodobna, jim je vzela država, da so bili zato večkrat lačni kot siti. Očetu ni kazalo drugega, kot da si je poiskal službo, mama pa je skrbela za otroke, redila kokoši in prodajala jajca v Ljubljani, Kranju ter na Vrhniki. Pri tem, za fanta nič kaj prijetnem opravilu, ji je moral pomagati tudi Peter.

»Po pravici povem, meni se je pri petnajstih zdelo sramotno, da stojim za lesenim pultom in ponujam babnicam sveža jajca. Ne vprašaj, koliko dvomljivih in nesramnih pripomb sem slišal na ta račun! Na videz so bile odjemalke maminih jajc sramežljive in ponižne ženske, ovite v rute, a ko so se jim zasvetile oči, so izustile marsikatero krepko. Zato sem doma nenehno iskal izgovore, da mi ni bilo treba hoditi na plac. Nekoč sem v časopisu zasledil novico, da iščejo mlade, ki bi bili pripravljeni oditi v mladinsko delovno brigado v Bosno, kjer se je gradila železniška proga proti Sarajevu. Bil sem ravno prav razdražen zaradi tistih jajc, šel sem na krajevni urad in se prijavil. O tem, kako je oče norel, ko sem mu povedal, ne bi razpredal (se nasmehne), mama se je jokala in tarnala, da je slišala, da so v Bosni še četniki in ustaši, ki koljejo vse, kar jim pride pod roke, a nobeno jamranje me ni odvrnilo od namere. Iz naše vasi smo šli trije, že navsezgodaj nas je pobral tovornjak in nas odpeljal cilju naproti. Lahko rečem, da je bil tisti mesec, ki sem ga preživel tam doli, eden najlepših. Takrat je še živelo bratstvo, res je, da smo čez dan tudi delali, a veliko smo se družili, prepevali … Priključil sem se dramski skupini, in tam sem spoznal Milico, bila je dve leti starejša od mene, doma pa je bila iz okolice Zagreba. Prvič, ko sva si pogledala v oči, je preskočila iskra in zaljubil sem se do ušes. Poslej sva nenehno tičala skupaj, celo zaročila sva se in si obljubila »zvestobo do groba«. Konec avgusta sva se morala, žal, ločiti, njej se je začela šola (bila je že v tretjem letniku gimnazije), jaz pa sem, čez nekaj tednov, odšel domov, enostavno nisem več mogel zdržati brez nje,« z nostalgijo v očeh obuja spomine Peter.

Ko je zagledal zvonik cerkve v domači vasi, ga je obšlo, da je odšel v Bosno kot otrok, vračal pa se je kot moški. Na to, da bi se vpisal v kakšno šolo, ni niti pomislil. Takrat je bilo fizično delo še častno in tisti, ki so lahko pokazali žuljave roke, so bili vsega spoštovanja vredni. Pridružil se je očetu, ki mu je našel delo med zidarji, ki so bili v letih po vojni zelo zaželeni, saj se je na vsakem koraku zidalo in gradilo. Tudi zaslužek ni bil slab, zlasti še, ker sta z očetom preko sobote in nedelje delala še na črno in pomagala postaviti marsikatero hišo ali hlev. Vsaj enkrat na mesec pa je Peter sedel na vlak in se odpeljal v Zagreb, kjer ga je čakala njegova Milica.

»Doma z mojo izbiro niso bili preveč zadovoljni. Obema, tako očetu kot mami, so ideje o bratstvu in enotnosti smrdele in do južnih sosedov sta bila zelo nezaupljiva. Govorila sta mi, da so med vojno počeli »svinjarije«, a ko sem ju vprašal, kakšne, sta umolknila. Videl sem, da ju je bilo strah, zato sem zunaj domačih sten o naših pogovorih raje molčal. A z Milico se nisva menila za svarila. Tudi ona - bila je iz meščanske družine - je slišala marsikatero krepko na moj račun, češ da sem le neuki delavec brez šol …« (Se nadaljuje)