Šrotov gambit

Zadnjič sem nekje prebral, da imamo v Sloveniji »pijačarsko skupino«. Pa sem si mislil: ja, saj tej pa pripadam tudi jaz! V svojem zdaj že kar dolgem življenju sem užil veliko raznovrstnih pijač in tudi v primeru zelo visokih pogojev za vstop v takšno druščino le-te zagotovo izpolnjujem. No, v nadaljevanju sem videl, da ne gre za slovenske pijače in njih pivce nasploh, ampak le za Šrotov pijačarski imperij, v katerem so poleg obeh največjih pivovarn tudi Radenska, Fructal in nemara še kdo. No, po svoje me zadeva tudi ta, saj rad spijem kakšen pir, tudi radenska in Fructalovi sokovi mi niso tuji, naročen sem na Delo in svoji boljši polovici pomagam pri hoji v Mercator, kjer zavzeto polniva nakupovalne vozičke in nabirava pike. In to počnem, kljub temu da se mi zdi za malo, kako se hoče (se je hotel?) te eminentne poslovne skupine polastiti en sam človek. Človek, ki sicer nima nobenih posebnih zaslug za razvoj pijačarski skupini pripadajočih firm; vse te so postale ugledne blagovne znamke že, ko za Boška Šrota še vedeli nismo.

Mora biti ta možakar že spreten poslovnež in dober igralec, a prihvatizacija tako velike poslovne skupine se mu zagotovo ne bi posrečila, če mu ne bi bila naklonjena tudi visoka politika (z nizkimi nagibi). Ne glede na to, h kateri politični usmeritvi se kdo nagiba, je zdaj že jasno, da Šrot tega »podviga« ne bi zmogel brez volje Janeza Janše. Ta je hotel s čela Mercatorja pognati Jankovića, predvsem pa se polastiti Dela in tako je prišlo do tistega znamenitega in vročega poletnega sestanka v vladni palači (12. avgusta 2005). Takrat je dobil Šrot politično zeleno luč, vožnjo pa je nadaljeval po svoje, brezkompromisno in ne oziraje se na pravne, kaj šele na moralne predpise. Ko je vsa reč prišla tako daleč, da je postala moralno povsem nespodobna in tudi politično nesprejemljiva, mora spet posredovati politika. Zdaj je Pahorjeva vlada tista, ki hoče detajkunizirati pijačarsko skupino. Znameniti laški pivski kozel postaja tudi grešni, pivsko in volilno ljudstvo zahteva njegovo glavo.

O tem, kakšno igro igra Boško Šrot zdaj, ko je del svojega lastniškega deleža v skupini prodal italijanskemu poslovnežu, ne upam reči nič. Ker o tem nič ne vem. Šahisti bodo morda tej igri, ko bo enkrat odigrana in razkrita, nadeli oznako Šrotov gambit. Beseda je iz italijanske fraze »dare il gambetto« (podstaviti nogo), v šahu pa označuje uvodni del igre, v kateri mojster žrtvuje manj pomembno figuro, navidez povsem nespametno, a v kombinaciji, ki lahko vodi v zmago. Šrot je prodal (»žrtvoval«) manjši del svoje lastnine, da bi rešil večjega, to je gotovo. Kako se bo ta igra končala, je pa še povsem negotovo, tega ne vedo niti glavni igralci, ne Šrot ne vlada, ne organi, ki so v vlogi sodnika, še najmanj pa publika, ki ta špil nadvse zavzeto opazuje.

Jaz vam torej te igre ne znam razložiti. Priznam tudi, da v njej navijam za vlado. Ne da bi bil načelno proti privatizaciji, ampak naj se odvija na legalni in legitimni način. Šrotov je morda legalni (zakonit), legitimni (pravičen) zagotovo ni. Kar pravo v takih primerih še dopušča, mora onemogočiti politika. To je moraliziranje, a tudi to je po svoje upravičeno. Vse drugo so le želje. Želeli bi, denimo, da bi Mercator kot največji slovenski trgovec ostal v večinski slovenski lasti. Ta želja morda ni poslovna, je pa upravičena. Kar se Dela tiče, pa bi si želel, da končno dobi trdnega in bolj stalnega lastnika. Če je morda skriti namen sedanje vlade, da si podredi Delo (in Večer), tako kot je to hotela prejšnja, potem je v tem ne podpiram.