(Ne)varna španovija

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. avgust 2009 / 06:00

Slovensko-hrvaškim odnosom se pišejo novi, menda lepši časi. Če ne drugega, je takšen vsaj videz, ki sta ga po petkovem srečanju na dvorcu Trakošćan za javnost uprizorila Borut Pahor, slovenski vladni predsednik, in Jadranka Kosor, predsednica hrvaške vlade. Za lepši umetniški vtis sta bila prvi mož slovenske in prva dama hrvaške vlade usklajena najmanj v dveh točkah: v rdeči garderobi oziroma v njenih podrobnostih in v filmskem nasmehu. V pričakovanjih oziroma pozitivnih učinkih srečanja na vrhu pa sta se že rahlo razlikovala. Medtem ko je bila hrvaška vladna predsednica nad pogovorom na štiri oči vzhičena (kot je lahko v določenih okoliščinah vzhičena le ženska), so imeli posamezni stavki v izjavi za javnost, ki jo je Borut Pahor pred kamerami zelo vehementno odrecitiral, okus po kislih kumaricah.

Zaradi tako imenovane tihe diplomacije je slovenski in hrvaški javnosti (domnevno) na voljo le ugibanje. Ugiba pa se o tem, ali sta Borut Pahor in Jadranka Kosor na Trakošćanu tlakovala pot rešitvi mejnega vprašanja v Piranskem zalivu v smeri kondominiju. Se pravi, v smeri skupne suverenosti nad morsko površino, ki je predmet spora med sosedama že od razglasitve suverenosti obeh držav.

Najnovejša smer reševanja mejnega vprašanja je do neke mere brez dvoma posrečena. Najmanj kar je, bi ostal z vzpostavitvijo kondominija v Piranskem zalivu volk sit, koza pa cela. Pomeni, da ne bi ne ena ne druga stran slavila zmage, prva dama hrvaške in prvi mož in slovenske vlade pa bi se lahko v času, kar jima ga je v aktualnem vladnem mandatu ostalo, posvetila drugim političnim dilemam in izzivom. Kar je za damo in gospoda, ki sta v sosednjih državah trenutno na oblasti, vsaj tako elegantna politična rešitev, kot sta gosposka škrlatna moška kravata in danski kostim.

Če je prispodoba s sito kozo in s sitim volkom kolikor toliko posrečena, je v aktualnem kontekstu najmanj toliko primerno opozoriti na slovenski rek, ki modro ugotavlja, da v »španoviji še pes crkne«.

Drži. Del Bodenskega jezera med Švico, Nemčijo in Avstrijo je kondominij. Meddržavno sodišče v Haagu je leta 1992 potrdilo, da je morski zaliv Fonesca v Srednji Ameriki pod skupno upravo Salvadorja, Nikaragve in Hondurasa. Tudi zaliv Figuier med Francijo in Španijo na Atlantiku, je kondominij. Drži pa tudi, da nobeden od navedenih morskih zalivov ne leži na Balkanskem polotoku, kar je zagotovo unikatno dejstvo.

Vzemimo, da gre najnovejši poskus rešitve meje v Piranskem zalivu res v smeri kondominija. Ampak. Samo na sebi pa to še ne pomeni skorajšnje rešitve spornega vprašanja. Še manj dokončne. Bistvo kondominija namreč je, ali se dvostranska pogodba sklene za petdeset let, za devetindevetdeset let ali za pogojno rečeno večno? Povedano drugače, načelno vzeto, je kondominij dobra začasna rešitev. Do tega, da bi aktualni slovenski in hrvaški vladi uspelo podpisati trajno pogodbo o kondominiju v Piranskem zalivu, pa sem skrajno skeptična. Tudi zato, ker je tovrstna rešitev v prvi vrsti pisana na kožo mednarodni skupnosti, konkretno Evropski zvezi in Natu, precej manj pa narodoma na obeh straneh zaliva.