Doktrina šoka

Gotovo se še spominjate nekaterih dogodkov in dogajanj iz novejše zgodovine tega sveta: državnega udara v Indoneziji (1965), s katerim je general Suharto odrinil predsednika Sukarna (»Huga Chaveza tistega časa«); državnega udara v Čilu (1973), ko je general Pinochet strmoglavil demokratično izvoljenega socialističnega predsednika Allendeja; cele vrste vojaških udarov v Latinski Ameriki, s katerimi so z oblasti odstranili levo usmerjene predsednike in vlade (Brazilija, Argentina ...); vojne za Falklande (1982), po kateri je železna lady Margaret Thatcher naredila red tudi doma, ko je zlomila stavkajoče rudarje (1984-85); volilnih zmag Solidarnosti na Poljskem (1989) ter predsednika Nelsona Mandele in Afriškega nacionalnega kongresa v Južnoafriški republiki (1994), po katerih sta se vladi odpovedali socialnim zahtevam iz svojih predvolilnih programov in uvedli kapitalizem v njegovi najtrši obliki; pokola na trgu nebeškega miru v Pekingu (1989) in uvedbe kapitalizma v kitajski komunizem, s čimer je Kitajska postala »najbolj garaška delavnica vsega sveta«; Jelcinovega državnega udara v Moskvi (1993) in njegovega poziva partijskim mladcem (»tržni boljševiki«, ki so postali »oligarhi«), naj oplenijo rusko državno gospodarstvo; azijske krize (finančnega zloma azijskih tigrov konec devetdesetih); razmaha kompleksa uničevalnega kapitalizma v ZDA (po 11. septembru 2002); uničevanja Iraka po invaziji v letu 2003; uvedbe kapitalistične šokterapije po cunamiju v Aziji (2004) in pustošenju orkana Katrina v New Orleansu (2005) ... Kaj je skupnega vsem tem prelomnim dogodkom. Šokterapija, ki jo je predpisal Milton Friedman, nobelovec za ekonomijo in njegovi učenci iz čikaške šole, izvajali pa različni desničarski režimi ob podpori vlade ZDA, CIA, IMF, Svetovne banke in drugih »neoliberalističnih« ustanov. Tako beremo v knjigi, ki bi jo moral prebrati »vsak, ki želi razumeti, kako zares deluje ta svet«: v knjigi Doktrina šoka (prvič izšla 2007, s podnaslovom Razmah uničevalnega kapitalizma), ki jo je ob pomoči celega štaba sodelavcev napisala novinarka in pisateljica Naomi Klein. Postala je svetovna uspešnica.

»Ta knjiga spodbija osrednjo in najbolj cenjeno trditev v uradni zgodovini: da se je zmagoslavje dereguliranega kapitalizma rodilo iz svobode, da neomejeni svetovni trg stopa z roko v roki z demokracijo. Namesto tega bom pokazala, da to fundamentalistično obliko kapitalizma dosledno pomagajo vzpostavljati najbrutalnejše oblike prisile, ki jih prizadevajo kolektivnemu političnemu telesu, pa tudi brezštevilnim individualnim telesom. Zgodbo sodobnega svobodnega trga – bolje jo je mogoče razumeti kot vzpon korporativizma – so zapisali šoki.« Ekonomista Friedman (po starših madžarskega rodu) in njegov mentor Friedrich Hayek (rojeni Dunajčan), oba nobelovca, sta priporočala, naj se država ne vmešava v svobodno delovanje trga, naj ga ne regulira (laissez-faire), pa bo vse OK. Država naj poskrbi za dosledno privatizacijo, vladno deregulacijo in čim večje krčenje socialne porabe, potem pa naj se umakne in trg bo sam poskrbel, da bo šlo vse v redu. V resnici pa so povsod po svetu, kjer so uveljavljali njune nauke, to počeli v izrednih razmerah.

»Tako deluje doktrina šoka: prvotna katastrofa – državni udar, teroristični napad, zlom trga, vojna, cunami, orkan – spravi celotno prebivalstvo v stanje kolektivnega šoka. Padanje bomb, izbruhi terorja, sunki vetra omehčajo celotno družbo, tako kakor tuleča glasba in udarci v mučilnih celicah omehčajo zapornike. Tako kakor terorizirani zapornik izda imena tovarišev in se odreče svoji veri, se tudi družba v šoku odreče stvarem, ki bi jih drugače divje branila. Jamar Perry /eden od žrtev Katrine v New Orleansu/ in drugi evakuiranci v zavetišču v Baton Rougeu naj bi se odrekli socialnim stanovanjem in javnim šolam. Po cunamiju naj bi se ribiči na Šrilanki odpovedali dragoceni obali in jo prepustili hotelirjem. Iračani naj bi bili, če bi šlo vse po načrtu, v takem šoku in strahospoštovanju, da bi nadzor nad zalogami nafte ter državne družbe in svojo suverenost prepustili vojaškim oporiščem Združenih držav Amerike in zelenim območjem.«

Ob branju te kapitalne knjige se človek vpraša, kako bi bilo danes v Sloveniji, če bi po osamosvojitvi tudi pri nas ravnali po Friedmanovih naukih? Peterletov poskus, da tudi k nam povabi Jefrreya Sachsa, arhitekta bolivijske, poljske in ruske privatizacije, je k sreči spodletel. Mičo Mrkaić, veliki Friedmanov častilec, pa se zadnje čase, ki so nauke čikaške šole postavili na laž, komaj še kaj oglasi ...