Avtoprevozniki so ogroženi

V avtoprevozniški zbornici se ne bodo zadovoljili le z znižanjem cestnin, pač pa zahtevajo tudi nadzor za odpravo nelojalne konkurence, ureditev plačevanja prevozov, cenejše gorivo pa bodo kupovali v tujini.

Poljane nad Škofjo Loko – Ena najbolj vročih gospodarskih tem so v teh poletnih dneh pogajanja med vlado in predstavniki avtoprevoznikov, ki so se znašli v precej zaostrenem položaju. Precej odmeven je pri pogajanjih z državo nastop Avtoprevozniške zbornice Slovenije oziroma njenega glavnega tajnika Emila Milana Pintarja, ki smo ga zmotili na dopustu.

Glasna opozorila na nevzdržen položaj in celo grožnje avtoprevoznikov z zaporami cest kažejo, da se je v cestnem transportu nabralo kar nekaj problemov. Kje so korenine krize, ob kateri je bilo povišanje cestnin kaplja čez rob?

»Velike spremembe v transportu v naši državi je pomenil vstop Slovenije in še devetih vzhodnoevropskih držav v Evropsko unijo, s čimer so se odprle poti iz jugozahodne Evrope proti Vzhodu. Transport je začel silovito naraščati – od 15 do 17 odstotkov na leto, in Slovenija ob tem ni našla cele vrste potrebnih rešitev. To je začelo ustvarjati vedno večje konflikte.«

Pa vendar je Slovenija pospešila gradnjo avtocest …

»Res, vendar z vrsto odklonov. Rečemo lahko, da je država pri tem izgubila kontrolo, gradnje so se podražile, vedno več je bilo ekscesov pri gradnji, nastali so veliki dolgovi. Začelo se je odpirati vprašanje cestnin in sistema cestninjenja, saj je bil dotedanji sistem ABC v mnogih pogledih neustrezen. Evropa je medtem že ugotovila, da je za cestninjenje osebnega prometa v razmerah, ko so postale premalo pretočne cestninske postaje vedno večja ovira, najprimernejši vinjetni sistem, za cestninjenje tovornega prometa pa pripravlja ali je ponekod že uvedla elektronsko cestninjenje. V Sloveniji smo po zaslugi prejšnje vlade ustavili gradnje cestninskih postaj in dobili sredi leta 2008 prepoceni vinjete. Problem odplačila avtocestnih dolgov se je še zaostril in sedanja vlada mora reševati problem tudi s povišanjem cestnin za transport.«

Vendar cestnine očitno niso edini problem avtoprevoznikov. Kakšen je vpliv gospodarske krize?

»Kriza je prišla za naše avtoprevoznike v precej neprimernem času, ko jih je rast cen goriv, zlasti v letu 2007, že močno izčrpala. Pri nas imamo žal poseben sistem, ko se za prevoze ne sklepajo posebne pogodbe, pač pa se izvajajo prevozi po bolj ali manj znanih dogovorjenih cenah za posamezne relacije, pri čemer se sprememba stroškov zlepa ne odraža na teh cenah. Delež goriva se je v stroških dvignil s še sprejemljivih 28 odstotkov na blizu 40 odstotkov.

Drugi vpliv krize je v zmanjšanih količinah tovora, ki so upadle v Evropi za okoli trideset odstotkov, pri nas pa za od štirideset do petdeset odstotkov. Seveda po vrstah tovorov različno: pri hrani skoraj ni sprememb, iz Luke Koper pa je na primer prevoz avtomobilov za polovico manjši. Posledica je, da vedno več tovornjakov stoji, čeprav stroški zavarovanj, vzdrževanja, registracije tečejo, vozila pa se starajo in izgubljajo vrednost.«

V pogajanjih z vlado omenjate tudi problem nadzora in nelojalne konkurence …

»To postaja opazno velik problem. Če carinskim organom priznamo korektno delo, že za kadrovsko podhranjeni prometni inšpektorat lahko ugotovimo, da se ukvarja predvsem z nadzorom poslovanja podjetij, za policijo pa menimo, da je pri svojih nalogah povsem odpovedala. Hitro naraščanje prometa, zlasti tranzita jo je našlo tehnološko, kadrovsko in izobrazbeno povsem nepripravljeno. Podatki za letos kažejo, da čeprav je tranzita tujih prevoznikov prav toliko kot domačih prevozov, je policija ugotovila v dveh tretjinah prekrške domačih voznikov in le v eni tretjini tujih. Tujcev si preprosto ne upajo kaznovati. Italijani kaznujejo voznike in podjetja, zadržujejo tovornjake do plačila kazni, pri nas se to ne dogaja.

Hud problem zaradi pomanjkljivega nadzora pa je razraščanje nelojalne konkurence, ki je kriva za okoli dvajset odstotkov večji upad prevozov pri nas kot v Evropi. Naši policisti ne znajo preveriti meddržavnih dovolilnic, ugotoviti njihovih ponaredkov, ne kaznujejo neizpolnjene dovolilnice, ki se zlorabljajo za večkraten prevoz. Tako naši naročniki prevozov raje najemajo tuje cenejše prevoznike, zlasti iz vzhodnoevropskih držav, ki pri nas brez dokumentov, brez strahu pred nadzorom vozijo na črno. Neplačevanje davkov, izplačevanje skromnih plač v gotovini, slabo vzdrževanje in uporaba tujega cenejšega goriva jim omogoča prevoze po 0,70 evra za kilometer, čeprav je ekonomsko dokazano, da stroški v urejenih podjetjih dosegajo okoli 1,1 evra za kilometer.«

Omenili ste cenejše tuje gorivo.

»Kar zadeva pogonsko gorivo, je ravnanje naše države resnično nerazumljivo. Elastičnost porabe pogonskih goriv je v transportu, kjer imajo tovornjaki tudi po več kot tisočlitrske posode za gorivo, v nasprotju z osebnim prometom velika. Tovorni prevozniki na evropskih poteh zlahka najdejo najcenejše gorivo in naša država kljub višjim trošarinam zaradi občutno manjše prodaje goriv ogromno izgublja. Pravi absurd je, da je v Avstriji mogoče dobiti cenejše gorivo, kot bo naše gorivo po tem, ko nam bo, kot je že skoraj dogovorjeno, vračala razliko med našimi in v Evropi dovoljenimi najnižjimi trošarinami. Pa še to razliko za sedaj porabljeno gorivo bomo dobili oktobra, novembra …«

Med zahtevami, ki jih omenjate v pogajanjih z vlado, so tudi plačilni roki. Ali ni to stvar odnosa med naročnikom in prevoznikom?

»Nad prevoznike se je zgrnila hkrati vrsta problemov: povišanje cestnin za 48 odstotkov, drago gorivo s poznim vračanjem trošarin, manj dela zaradi nelojalne konkurence in ob vsem tem še dnevna obvestila podjetij naročnikov, da podaljšujejo plačilni rok. Slovensko avtoprevozništvo se je znašlo v kaosu, v razsulu, čeprav je to v javnosti težko opaziti. Pri osem tisoč prevoznikih se tedensko ukinja po dvesto delovnih mest, prevozniške kapacitete so se že zmanjšale za štirideset odstotkov, ogroženih je še 35 odstotkov delovnih mest, ali nad deset tisoč zaposlenih.

Praksa v drugih državah, na primer v Italiji, kaže, da je transport treba zakonsko urediti tudi v pogledu plačil. Ne samo v rokih, pač pa tudi glede odgovornosti tako naročnika kot tudi lastnika tovora. Ne zahtevamo socialnih pomoči, pač pa normalne delovne razmere. Najbolj zamerim državi, da se ne zaveda nevarnosti, ki se povečuje z zaostrovanjem položaja prevoznikov. Priče smo utrujenosti tehničnega materiala in ljudi. Slabše je vzdrževanje vozil, vozniki so v reševanju svojega položaja preobremenjeni in preutrujeni. Podobno kot se dogaja s povečevanjem števila letalskih nesreč. Ni slučaj, da imamo letos trikrat več požarov na tovornjakih. Bomo čakali, da se zgodi še kaj hujšega?«

V pogajanjih z vlado se pojavljate tri organizacije avtoprevoznikov: gospodarska zbornica, obrtno-podjetniška zbornica in vaša avtoprevozniška zbornica. Kdo koga zastopa?

»Znano je, da smo prav mi v tedanjem GIZ Transport zaradi povsem neprimernega odnosa GZS do avtoprevoznikov sprožili postopke preobrazbe GZS v prostovoljno zbornico, ki ima sedaj do avtoprevozništva drugačen odnos, medtem ko je obrtno-podjetniška zbornica s svojim obveznim članstvom ostalina preteklosti. Iz naših nastopov so razvidne razlike med nami, ki so posledice dejstva, da avtentični interesi v širini dejavnosti v obeh omenjenih zbornicah zbledijo, se izgubijo. Menimo, da mi najbolj avtentično zastopamo njihove interese, zato ne bomo pristali na ponujeni dogovor z vlado le o znižanju cestnin, pač pa tudi reševanju drugih odprtih vprašanj: goriva, nadzora in nelojalne konkurence, plačevanja prevozov. Ne grozimo z zaporami cest, ki niso naše, blokirali, prenehali bomo prevažati tistim, ki ne plačujejo, ki ne upoštevajo realnih razmer. Smo pred ekonomsko vojno, vsaka vojna pa zahteva mrtve in se konča s pogajanji. Mi mrtve že imamo, zato predlagamo čimprejšnja pogajanja.«