Komentar: Zdravniki v politiki

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Splošno / petek, 31. julij 2009 / 06:00

Damijan Perne, župan kranjski in poslanec državnega zbora, izvoljen na listi stranke Zares, naj bi se potegoval za mesto direktorja psihiatrične bolnišnice v Begunjah. Stvari v teh poletnih dneh, ko so na dopustih vsi pristojni za dajanje informacij, ni bilo mogoče preveriti, kljub vsemu pa tudi tako nepopolne informacije zadoščajo, da si ljudje o tem ustvarijo svoje mnenje.

Damijan Perne ni prvi zdravnik, ki je postal bodisi poslanec bodisi župan. V zgodovini državnega zbora jih je bilo kar nekaj, denimo Janez Podobnik, podeželski zdravnik iz Cerknega, ki se je raje odločil za politično kariero in se vse doslej ni vrnil v zdravniške vrste. Ali sloviti postojnski porodničar Aleksander Merlo. Ali ginekologinja Mateja Kožuh Novak, ki je po upokojitvi prevzela vodenje upokojenske organizacije. Od županov pa je najbolj razvpit primer Tomislava Klokočovnika, uglednega kardiologa, ki je po kratkih volilnih zapletih z županskega stolčka vendarle izpodrinil dolgoletno županjo Bredo Pečan. Zdravnikom nihče ne oporeka, da zapustijo svoj poklic in iščejo svoje karierne možnosti drugje. Saj poznamo primer zdravnika, ki je raje dokončal študij igralstva in je danes igralec in direktor gledališča. Ali pa zdravnika, ki je raje kot v beli halji ob športnih igriščih kot televizijski komentator. Kdo ve, kaj jih zmami stran od njihovega osnovnega poklica v politiko: boljši zaslužek, pričakovanje lagodnejšega dela, ugled, prestiž, prepoznavnost? Naj bo že karkoli od tega, nam, navadnim smrtnikom se zdi, da se v primerih, ko dobri zdravniki opuščajo svoj poklic in gredo v politiko, dela velika škoda. Zdravnikov manjka, dvema medicinskima fakultetama v Sloveniji jih ne uspe izšolati toliko, kot bi jih v državi potrebovali, še zlasti težko jih privabijo v odročnejše kraje. Manjka nekaterih specialistov, zlasti še, ker uveljavljeni zdravniki zapuščajo javni zdravstveni sistem in začnejo zasebno prakso. Toda slednje je že nov problem, ki bi si zaslužil poseben komentar. Poleg tega se nam, navadnim ljudem zdi škoda dolgoletnega šolanja (le dodiplomski študij zdravnika traja šest let, skoraj vsaka specializacija pa nadaljnjih šest, da o nenehnem izobraževanju že v poklicu samem niti ne govorimo), ki ga zdravniki vložijo v svojo kariero. Tako nam je bilo težko razumljivo, ko je psihiater Damijan Perne (sicer človek mnogih talentov, tudi igralskega) najprej zasedel županski položaj, nato pa še poslanski sedež v parlamentu. Ko (če) se sedaj odloča na obratno pot, nam je veliko bolj razumljivo. Zlasti še, ker (če) politiko zapušča po kratkem času, ko še ni povsem izgubil stika s svojim poklicem in ko tudi v politiki še ni naredil posebne škode.