Na Slajko na štruklje

Slajka (798 metrov) in Špik (908 metrov) - Ko snežna odeja pokrije vršace, se je lepo odpraviti tudi na kakšen nižji kucelj. Pa zaključimo konec planinske sezone z enim od takšnih vzponov v Škofjeloškem hribovju.

Slajka nad Hotavljami je vrh, ki je zaradi nizke višine verjetno bistveno bolj obljuden v zimskem času kot v visoki planinski sezoni. Izlet na današnja dva vrhova v Škofjeloškem hribovju, ki vam ju predlagam, je vsekakor prijetno doživetje. Izhodišče vzpona je pri cerkvi na Hotavljah, a svetujem vam, da avto pustite čimbolj na začetku vasi. Markirana (desna pot) je odlično označena in občasno precej strma, nemarkirana (leva pot) pa bolj položna. Tudi če se boste odpravili po nemarkirani poti, se ne morete izgubiti, saj je pot dobro shojena, na križiščih kolovoznih poti, pa se držite levo.

Ko boste enkrat dosegli vrh Slajke, se morate povzpeti še na Špik (908 metrov). Odpravite se po markirani poti za Ermanovec in Špik je prva vzpetina na vaši desni strani. Le opazujte markacije in smerokaze. Ob lepem vremenu boste imeli s Slajke čudovit razgled na Blegoš in druge vrhove Škofjeloškega hribovja, na Poljansko dolino, Polhograjsko hribovje in Žirovski vrh. Če se boste povzpeli še na Špik, se vam bo odprl še pogled na Cerkljansko hribovje in celo na Julijske Alpe s Triglavom.

Ob obisku Slajke se morate obvezno ustaviti tudi v Turističnem domu na Slajki, ki je last Turističnega društva Hotavlje. Od letošnje sezone ima dom novo oskrbnico, gospo Magdo Pivk. Oskrbnica z dolgoletnimi izkušnjami odlično poskrbi za lačne in žejne izletnike. V hribih ni boljšega kot dober planinski čaj, skuhan iz pravega planinskega cvetja. Na Slajki v poletnih mesecih rastejo številne "rožce", kar zna gospa Magda dobro izkoristiti. Dom je odprt ob koncih tednov in če se vam kakšno soboto ali nedeljo ne bo dalo doma kuhati, je najbolje, da se razmigate z vzponom na Slajko, potem pa si v domu privoščite čudovite ajdove ali sirove štruklje, morda ričet, vampe ali joto. V dolino se boste vrnili zadovoljni in polni energije.

Spust nazaj v dolino poteka po poti vzpona. Začne se na makadamski cesti, kjer je lepo vidno križišče, pri katerem se pot na začetku travnikov odcepi levo navzdol. Steza preko travnikov izgublja na višini, nato pa zavije v gozd, kjer se pa strmo spusti proti Hotavljam. Preko travnatih jas sredi gozda se pot kmalu konča na makadamski cesti proti izhodišču. Pa da ne pozabim. Če se boste na Slajko odpravili pozimi, imejte v nahrbtniku štirizobe dereze, za vsak primer, saj je pot običajno dobro shojena, trda in zato lahko tudi poledenela.

Tako! Za nami je še ena uspešna planinska sezona. Uspelo nam je osvojiti kar nekaj dvatisočakov, odkrivali smo skrite, manj znane kotičke slovenskih gora, plezali po zavarovanih plezalnih poteh, hodili po brezpotjih ... skratka, izkoristili smo vremenske razmere najbolje, kar se je dalo. Upam, da ste uživali z menoj, do naslednje planinske sezone pa naj vam zaželim le velik SREČNO! Morda se pa kje srečamo!