Zvesti Gorenjskemu glasu

Dvainosemdesetletni Stanislav Gaber živi na Rečici pri Bledu, prihaja pa iz Drage pri Škofji Loki. Pri sedemnajstih je šel v partizane in končal oficirsko in podoficirsko šolo. Kot podoficir je bil premeščen v podjetje Jelovica, nato je postal komandir industrijske milice v BPT Tržič. Ko je opravil še miličniško šolo z odličnim uspehom, si je pridobil modro uniformo in se kot miličnik naselil v nekdanjem hotelu Petran na Bledu. Spominja se, da sta v tistem času samo komandir in njegov namestnik imela kolo Štajer in šele čez čas so še štirje miličniki dobili kolesa znamke Partizan. Tukaj je spoznal ženo, ki je bila Blejka. Njen oče jima je podaril gradbeno parcelo, a sta se, še preden sta začela gradnjo, soočala z mnogimi problemi. Ko je Stanislav že izpolnjeval pogoje za upokojitev, je vložil prošnjo, a so ga pregovorili, da je še za štiri leta prevzel delo komandirja na mejnem prehodu Ljubelj. Medtem je začel zidati hišo, in ko je bila zgrajena in sta skoraj odplačala kredite, je žena zbolela za rakom in pred 18 leti umrla. Ker je veliko zidal sam, si je nakopal težave s koleni, prestal je že več operacij, a se ne da. S sinom, ki z družino živi v isti hiši, se ne razumejo, zato mora vse postoriti sam: skuhati, pospraviti, oprati in zlikati. Glas rad bere, prav tako ga je rada brala žena.