Živi mrtvec

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 26. julij 2009 / 06:00

»Rešitev za novo Muro je vstop novega zasebnega lastnika, ki ima ustrezen ugled v poslovnem svetu in bo prevzel tudi tveganje ter nadzor nad stroški.« S tem stavkom se je gospodarski minister Matej Lahovnik odkrižal na eni strani vroče teme letošnjega poletja, na drugi pa skrbi slovenske države oziroma vlade za največjo tekstilno tovarno v Evropi, ki je, kot je očitno, shirana do obisti. In to kljub deset milijonov evrov državne pomoči, kolikor jo je bila Mura deležna pred šestimi leti.

Zavrtimo čas nazaj in se spomnimo, kaj je nekdanji direktor prekmurskega tekstilnega giganta Borut Meh zabrusil poznavalcem takratnih razmer, ki so opozarjali, češ da Mura čedalje bolj tone. Takole se je šopiril: »Mura je čedalje bolj živa.« Glede na deset milijonov evrov državne pomoči, kolikor je je leta 2003 vodstvo Mure »pokasiralo«, se je trditev vsekakor zdela logična oziroma pričakovana. Vsaj širši javnosti, če že ne državi, kot lastnici, in sindikatu, kot (domnevnemu) varuhu delavstva.

Tudi januarja lani, ko so največjega živečega tekstilnega mrtveca v Evropi obiskali takratna ministrica za delo Marjeta Cotman, gospodarski minister Andrej Vizjak in prometni minister Radovan Žerjav, se je zdela izjava takratnega predsednika uprave Aleša Kumperščaka, češ da so »proizvodne zmogljivosti polno zasedene«, Mura pa »stabilno podjetje«, resnična ali vsaj mogoča.

Po prenosu oblasti iz rok Janeza Janše, predsednika SDS, v roke Boruta Pahorja, predsednika SD, je prišla na dan nova in, kot kaže, dokončna ter prava resnica: tekstilni mrtvec je nepovratno in dokončno mrtev. Vsaj za vlado Boruta Pahorja oziroma gospodarskega ministra Mateja Lahovnika, ki je zavezal vrečo, iz katere je prokurist Zdenko Podlesnik pričakoval dotok svežega, kajpada, državnega denarja. Tokrat v višini pet milijonov evrov. S katerimi si Mura dolgoročno niti po čudežu ne bi opomogla, ampak bi pokrila zgolj dvomesečne proizvodne stroške.

S stališča državne blagajne, in posledično davkoplačevalcev, je odločitev vlade Boruta Pahorja najmanj razumna in opravičljiva. S socialnega vidika pa je odpoved državnega skrbstva v Muri, v kateri si je kruh služilo dobrih tri tisoč Prekmurcev, na neki način izjemno pogumno dejanje. Brez tekstilnega giganta, pa čeprav mrtveca, ki je desetletje živel s pomočjo infuzije, se pravi, na skupne, državne stroške, bo namreč regija postala socialna bomba. Če bi to bombo razneslo, bi bila prva žrtev Borut Pahor in njegova vladna ekipa. In iz tega zornega kota je odločitev aktualnega gospodarskega ministra in njegovega zaledja, da prepusti Muro in njene lastnike lastni usodi ter iznajdljivosti, pogumna odločitev.

Enako pogumno in smotrno bi bilo, če bi generalna državna tožilka Barbara Brezigar s pomočjo skupine državnih tožilcev, ki naj bi preganjala in odkrivala organiziran in velik gospodarski kriminal, ugotovila, v čigav žep oziroma za katere potrebe je bilo porabljenih deset milijonov evrov državne pomoči Muri. Bojim pa se, da ne bomo davkoplačevalci »triumfirali« niti v tem, aktualnem in svežem primeru kriminala belih ovratnikov.