Broadway pred Brodwajem

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / sobota, 7. november 2009 / 06:00

Oglasim se na žvrgolenje prenosnega telefona. Na drugi strani se oglasi hči Tina in me z zapeljivim »maaamiii, trikrat lahko ugibaš, kam greva z Julijo« (se pravi z njeno devetletno hčerko in mojo vnukinjo), zmoti pri delu, s katerim sem bila že tako ali tako čez vso tolerantno zamudo v zaostanku.

Ker ravno tisti hip pač nisem imela časa za guncanje afen, sem jo poskušala bolj ali manj na hitro odpraviti, češ naj pove sama in sicer takoj ali naj me pokliče pozneje; čez dve ali, še bolje, čez tri ure.

Na potezi je spet Tina, tokrat s priokusom rahle užaljenosti: »Naj ti bo. Zase in za Julijo sem kupila vstopnici za predstavo Broadway, ki bo prihodnji teden v Cankarjevem domu. Super, ne? Saj bi šla z veseljem zraven tudi Bojan in Luka (se pravi mož in sin, op. M. S.), a je, žal, za vse štiri predrago. Kaj rečeš, koliko stane vstopnica? Petinštirideset evrov. Ejga, ena. Ampak se splača.«

Uf, sem se na številko spontano odzvala in si v nadaljevanju brezskrbno in brez potrebne naglice vzela čas za poglobljeni klepet na to temo. Med drugim: »Ja. Časi se res korenito spreminjajo. Pred tridesetimi leti je lahko človek samo sanjal, da v eni od komunističnih provinc ali vsaj v Ljubljani gleda, denimo, glasbeni spektakel Hair, po kranjsko Lasje. V izvirni izvedbi, da se razumemo.«

Čez dobrih dvajset ur me na isto temo Tina vnovič »zvrcne«, le da tokrat ni bilo več tistega priliznjenega načina »maaamiii« in tako naprej, kot navajam nekaj vrstic višje. Nasprotno. Bila je besna kot ris in je takoj prešla na bistvo. »Ti. Mami. Veš, kdo se skriva za pričakovanim gostovanjem vrhunskih ameriških glasbenih umetnikov z Broadwayja? Kratko malo je to Mojca Horvat. Me veseli, da se zabavaš. Kar se mene tiče, se počutim kot največja ljubljanska kokoš. Ne rečem, da tudi ta predstava ne bo vrhunsko izpeljana. Morda celo bolje. Zakaj potem prevara?«

Natanko tako. Za nič drugega ne gre, kot za lucidno, celo perfidno prevaro zainteresirane javnosti, temelječi na eni strani na psihologiji množične komunikacije, na drugi pa na reklami. In prav slednje je v aktualnem primeru sporno.

Namreč. Množično reklamno sporočilo, ki Ljubljančane in širšo publiko tako rekoč na vsakem koraku v bližini Cankarjevega doma in tudi širše vabi na ogled predstave, naslovnika ne informira o režiserju oziroma o izvajalcih muzikala. Sledi samoumevni in tako rekoč podzavestni sklep, da so izvajalci brez dvoma atraktivnega doživetja izvirni newyorški umetniki; glasbene, plesne, koreografske, kostumografske in kdo ve katere druge umetniške branže, ki sooblikuje predstavo, še.

V čem je srž vsaj po mojem mnenju namerno prezrte oziroma izpuščene informacije o izvajalcih reklamiranega gledališkega spektakla na deskah slovenskega kulturnega hrama? V tem, da Mojca Horvat s svojo ekipo in organizatorji vstopnice za Broadway nikakor ne bi mogla prodati za petinštirideset evrov za sedež. Še manj bi bile vstopnice razprodane in to v rekordno kratkem času. Tako, je. V tem je srčika psihološke zanke.

Pa še to. Darko Brlek, direktor podjetja Festival Ljubljana, si je menda od presenečenja polil kavo po hlačah, ko je za vogalom (kot temu rečemo) zvedel, da prihajajo v slovensko prestolnico zvezde iz New Yorka. Predvidevam, da je gospod eden redkih, ki mu je resnica odlegla.

Hja. Takole se imamo v prestolnici. Pa tudi drugod po vesoljni in menda kulturno razviti Sloveniji.