Poletni vročini navkljub

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 22. julij 2009 / 06:00

Brez pritoževanja se nas je kakih štirideset kolesark in kolesarjev odpravilo kolesarit kilometrom in vročini krepko nad trideset stopinj naproti.

Pot proti Lubniku nam je znana, in če po pravici povem: če bi ne bil vmesni cilj pri okrepčevalnici Nace, potem bi v taki vročini dal povelje v popolnoma drugo smer. Lepo je kolesariti, če te ne zebe, vendar je vročina prejšnjo sredo resnično pretiravala. Združeni skupini B in C sta drveli čez Sorško polje proti Škofji Loki in naprej v Poljansko dolino, medtem ko se je skupina A odcepila na »gorenjski« konec proti Preddvoru in okolici. Med navijanjem pedal smo se pogovarjali o fenomenu Glasove kolesarske skupine, ki je, kot kaže, dobila že svoje trdno jedro tridesetih kolesark in kolesarjev, ki redno prihajajo na vadbe. Na vsako vadbo pride kak nov kandidat in nekateri se še vračajo, drugi pa menijo, da smo ali prepočasni ali prehitri ali preveč dolgočasni, in se ne vrnejo več.

Ko so se čelade spremenile v ekonom lonce in je že začelo pošteno piskati, se je začel klanec proti Lubniku. »Krščenduš« ne vem točno, kaj pomeni, vendar se lepše sliši kot pa sočna furmanska kletvica v neotesanem stilu. Osem kilometrov vzpenjanja z nadmorske višine 375 do 765 metrov je za kolesarje zelo pomemben podatek. Če dodam še temperaturo 34 stopinj plusa po Celziju, potem se zna zgoditi, da me prijavite na psihiatrični pregled. Ampak kot pravijo, smo kolesarji trdoživa bitja in nas zunanji dejavniki skoraj nikoli ne motijo, zato smo začeli pražiti pedala na pokonci postavljenem asfaltu. Mogoče bi bilo vse skupaj precej lažje, če se ne bi spet pustil sprovocirati Štefanu, Francu in fantu, ki je bil prvič in si žal nisem zapomnil njegovega imena. Omenjeni trije so se pognali v tak dir, da sem za hip pomislil, da jurišamo na Vršič. Moja kratka vžigalna vrvica, ko gre za dirkanje, se je vnela in potem človek trpi zaradi maksimalnega srčnega utripa vse do cilja …, ki pa ni bil blizu. Ko je bilo najhuje, je še Stojan dodal svojo lahkoto obračanja pedal in tako je bil zgubljen stik z vidom in sluhom. Ko pa se ta stik zgubi, med kolesarji pomeni, da si popipsan. Nikoli v življenju, pa sem že velikokrat jurišal do Naceta, nisem tako hitro dosegel mize ob kozolcu.

Pri Nacetu je vedno kak kolesar, ki že pretaka svojo osvežilno tekočino. Adrenalinsko prevzet, sem skušal bicikel prisloniti na steber napušča, a mi je Nace dal vedeti, da tam ni parkirišče za kolesa. Pri Nacetu se kolesa za sedež obešajo na kozolec! Ne vedoč, da je moj fetiš kolesarska oprema, še posebej pa sedeži, je to predlagal tudi meni. Mat' vola, saj ni mogel vedeti, kakšen je moj odnos do kolesarske opreme. Da bi svoje kolo obesil za sedež na kozolec? Spoštujem njihovo tradicijo in »izum«, ampak moj sedež je … Da, užalil sem njegov kozolec, ko sem rekel, da je moj sedež dražji od njegovega kozolca in da mi na pamet ne pride, obesiti lastno kolo. V Nacetovih očeh je bilo prebrati, da razmišlja o obvestilu, da je pravkar zmanjkalo hladnega piva. Potem so se vsuli še drugi žejni Glasovci in se je ugriznil v jezik, namero pa storniral za kdaj drugič.