Srh in solze

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Napela sem vse sile, da bi Tejo odvrnila od nerganja, od kroničnega nezadovoljstva, lahko bi celo rekla, od iskanja dlake v jajcu. Ko sem že mislila, da mi je uspelo, se mi je zmuznila in se je spet predala samopomilovanju. In središče tega njenega samopomilovanja je bilo vedno gmotno, finančno stanje. Pri Teji se je vedno vse začelo in končalo pri denarju. Za ljubezen do same sebe in do samospoštovanja ni imela kdo ve kako pretanjenega posluha.

Da se razumemo. Teje ne opravljam. Bila je dobra in požrtvovalna prijateljica. Zelo rada sem jo imela. Žal je bila njena skrb za lastno zdravje bolj ali manj navidezna. Na neki način celo površna in na to sem jo ob vsaki priložnosti spomnila, (kar si, priznam, ne štejem ravno v čast). Zelo površen pristop je imela tudi do vere in duhovnosti na sploh.

Naslednji prizor se je nenehno ponavljal. Teja (po spominu): »Veš kaj, Marjeta, nehaj mi že pridigat. Meni gre to (kar koli je že bil predmet najinega pogovora), pač na jetra in naj se zdi to tebi prav ali ne.« Jaz (prav tako po spominu): »Kajpada ima vsak človek svobodno voljo in lastno pamet. Tudi ti. Želim ti le položiti na srce, da so zaradi raka in kemoterapije tvoja jetra že tako obremenjena, da jih z zamerami, neodpuščanjem, premlevanjem preteklosti in zamujenih priložnosti ter drugimi negativnimi mislimi, nikakor ne smeš več obremenjevati.« Teja: »Imaš prav. Ti si moj angel varuh. Oh, Marjeta, kaj bi brez tebe. V tem trenutku je res čisto vseeno, ali bom (na primer) imela šeststo ali sedemsto evrov penzije. Važno je, da se pozdravim, potem bom pa naprej razmišljala.« In je začela razmišljati pozitivno, kot radi rečemo. Vsaj na videz in le za uro ali dve. Potem se je vsa zgodba ponovila. Na svoja jetra je naložila toliko novega gneva in žalosti, da so na koncu podlegla.

Ko zdaj razmišljam o Teji, me tu in tam prešine, da globoko v sebi sploh ni imela želje ozdraveti oziroma ostati še nekaj časa na tem svetu. Zadnjič sva se videli, ko sem jo obiskala na Golniku, na oddelku 200, kjer so z vso požrtvovalnostjo skrbeli zanjo. Ko sva se poslovili, mi je rekla: »Veš kaj, Marjeta, jaz bom kar umrla.« Spreletel me je srh. Komaj sem zadrževala solze. Šele na hodniku, ko me Teja ni več videla, sem solzam dovolila svojo pot. Tri dni za tem mi je njena sestra sporočila, da je Teja umrla. Pretresena sem bila bolj, kot sem nameravala biti.

Verjamem, da se je Teja s smrtjo ali, če hočete, z Bogom, na neki način pogodila že, ko je zvedela za diagnozo. Da ji starost kratko malo ni bila namenjena.

Kaj me je napeljalo, da pišem o Tejini smrti? Njenemu duhu želim povedati, da nanjo nisem pozabila, pa čeprav sva bili prijateljici le dobro leto in v izjemnih okoliščinah. Hkrati želim povedati vsem, ki me hočejo »poslušati«, da si pred smrtjo nikakor ne zatiskam oči. Ampak. Smrt je tako naravno stanje, kot je rojstvo in ljudje še zdaleč ne umirajo samo in izključno zaradi raka. (Se nadaljuje.)