Zvezde Gutenbergove galaksije

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. julij 2009 / 06:00

Zadnjič smo se v prvem natisu tega podlistka priklonili profesorju Francu Drolcu, knjigoljubu in njegovi novi knjigi ob avtorjevi 70-letnici. Prav pa je, da zapišemo tudi nekaj besed o izhodiščih in ciljih tega pisanja.

Najprej zahvala direktorici, da je v našem časopisu omogočila novo rubriko o knjigah. In to v času, ko mnogi vse glasneje in prepričano zatrjujejo, da je s knjigo in časopisi oziroma s tiskanimi mediji konec. Možnost, da bi razvoj elektronskih in avdiovizualnih medijev sčasoma sklenil obdobje pisnega komuniciranja in ga izpodrinil, je napovedal že kanadski sociolog in komunikolog Marshall H. McLuhan (1911-1980) v epohalni knjigi (in njej sledečih), ki je izšla že leta 1962 s pomenljivim naslovom Gutenbergova galaksija in podnaslovom Nastajanje tipografskega človeka. Njegov je tudi znameniti izraz, da postaja ves svet ena sama »globalna vas«, v kateri bodo novi mediji omogočili globalno govorno in vidno komunikacijo namesto tiskane. O tem je torej govoril že, ko še ni bilo digitalnega komuniciranja in svetovnega spleta. Tako kot je novo dobo komuniciranja omogočil Gutenbergov izum tiska, naj bi jo tudi novi mediji. V tem je gotovo nekaj resnice in ta je že očitna, a da bi tiskane publikacije izumrle, mnogi in tudi podpisani ne verjamemo. Knjige in knjigoljubi ostajamo na svojih knjižnih okopih, pišemo in beremo še naprej, Gutenbergova galaksija je še daleč od svoje črne luknje.

Ljudje seveda še zdaleč nismo vsi po vrsti knjigoljubi. Nemara je kar veliko takih, ki jim do knjig in časopisov sploh ni ali jih celo ne marajo; da bi jih kdo naravnost sovražil, pa ne verjamem. Kdo ne bi priznaval Biblije, »knjige vseh knjig«, naj jo bere ali ne? V tem pisanju se omejimo na tiste, ki pripadamo Gutenbergovi galaksiji, pa naj smo v njej zvezde ali le zvezdni prah. Ob tej priložnosti se skušam spomniti, česar se nisem še nikoli: kako sem se sam znašel v knjižnem osvetju? Mojo iniciacijo v Gutenbergovo galaksijo sta omogočila moj oče in časopis Slovenski poročevalec, na katerega je bil naročen. V njem je med drugim izhajala tudi slikanica Medvedek Neewa; Mustrove sličice iz nje sem si ogledoval sam, besedilo mi je bral oče. To je bil obred, na katerega sem čakal vsak dan, tudi ob nedeljah, ko časopisa ni prinesel poštar, ampak sva ga morala iti na pošto sama iskat.

Očetovo vlogo so pozneje prevzele učiteljice, sam pa sem naredil korak naprej, ko sem leta 1967 kot gimnazijec prišel v Ljubljano in tam s pomočjo mladostnega prijatelja odkril Trubarjev antikvariat. Tam sem začel knjige tudi kupovati in nastajati je začela moja sedanja knjižnica. Cen se ne spomnim, vem pa, da je bil njihov delež v moji tedanji štipendiji in žepnini nižji kot je v sedanjem zaslužku, po številu pa jih je bilo kljub temu več. Za obiskovalce antikvariatov je posebno ugodna bera takrat, ko umre kak učeni mož, njegovi potomci pa ne vedo, kaj bi z njegovo knjižnico. In jo ponudijo antikvariatu. Ta jo odkupi, postavi na police in tako se začne še zadnja razprodaja nekega ustvarjalnega življenja. Zbiralci, ki te knjige kupujejo, z veseljem in po razmeroma nizki ceni, se ne zavedajo, da mogoče čaka njihovo zasebno knjižnico enaka usoda. Tudi sam se tega zavedel šele nedavno; odneham pa ne …

O tem, koliko mi je bilo do knjig, naj priča dejstvo, ki ga javno najbrž še nisem priznal: da sem jih kradel! Že omenjeni prijatelj, s katerim sva v tem početju sodelovala, ga je tudi poimenoval: »parkomunizacija«. Kot da sva že v komunizmu, sva si jih jemala po svojih močeh in potrebah. A le knjig; kruha ali denarja ne bi ukradla, raje sva denar, ki je bil za kruh, namenila za knjige. Ko me je enkrat ena od prodajalk pri tem početju zasačila in doživela histerični napad, tudi sam nisem ostal neprizadet in sem po tistem knjižno parkomunizacijo opustil. Vest me pa ni pekla, po čemer sodim, da je šlo kljub vsemu za prisvajanje z dobrim namenom.

Zdaj imam v svoji domači knjižnici veliko knjig. Ko sem jih zbiral, sem mislil: nekoč jih bom že prebral. Zdaj počasi že uvidevam, da večine od njih ne bom nikoli. O tem, kaj bo z njimi, ko mene več ne bo, še ne razmišljam. Upam le, da ne bodo končale v antikvariatih, kjer so bile po večini tudi kupljene. »Habent sua fata libelli; knjige imajo svojo usodo,« so vedeli že stari. Umberto Eco pa je v Imenu rože ta izrek priredil: »Nikoli se ne ve, kaj se lahko zgodi s knjigo.« To je gotovo res.