Šala z Banskih dvorov

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 10. julij 2009 / 06:00

V politiki je vse relativno. In začasno. Črno je lahko belo in belo je lahko črno. Danes si zvezda na političnem odru, celo mednarodnem, jutri te ne opazi niti vratar v tvoji "lastni" banki.

Vzemimo Iva Sanaderja. Še včeraj je kot vladni predsednik sosednje Hrvaške gledal čez Kolpo in čez Triglav naravnost v Bruselj in še dlje čez Atlantik v Washington. Banska oholost pač. Zdaj ne vidi več niti v svoj nekdanji dvor.

Drži, da je odstopljeni hrvaški vladni predsednik in predsednik vladajoče stranke odstopil sam, se pravi, brez celotne vladne ekipe, drži pa tudi, da nihče ne verjame, da je tudi vrata v Banske dvore (in v HDZ) za seboj zaprl sam. Denimo, da ga ni čez državni in strankarski prag brcnil nekdo iz teme, iz ozadja.

Kar se mene tiče, me ne bo nihče prepričal, da tako vzvišeno, samozavestno in, roko na srce, tudi marsikomu dopadljivo politično bitje, kot je bil Ivo Sanader, odstopi kar tako. Za »fazon«. Kdo bi verjel, če bi na primer slovenski vladni predsednik Borut Pahor, ki je prav tako vzvišen in samozavesten, vsaj na videz, če ne v resnici, jutri odstopil, govorim, kajpada, teoretično, češ da se je naveličal ali da ima v svojem življenju pametnejše posle, kot je vodenje slovenske vlade? Nihče. In isto bi veljalo za katerega koli vladnega predsednika katere koli države na svetu. Visoke politične kariere pač ne zgradiš za šalo in čez noč, še manj, da bi se ji za šalo in čez noč in meni nič tebi nič odrekel. Vsaj po lastni želji ne. Po drugi strani ne bi noben zaupanja vreden in trezen politik – državnik pa sploh ne – pustil na cedilu države, da ne rečem domovine, ki je po nekaterih ocenah tik pred bankrotom.

Ne. Ivo Sanader ni odstopil, vsaj po mojem prepričanju ne, zaradi drugih (osebnih) političnih načrtov ali ciljev. Niti zaradi konkretnih neuspelih zunanjepolitičnih akcij njegove vlade ne. Še najmanj biva vzrok njegovega nenadnega odstopa nekje v Sloveniji. Kratko malo je Ivo Sanader moral oditi z vseh hrvaških političnih prizorišč. Aktualnih in prihodnjih. Državnih in strankarskih.

Kdo je Iva Sanaderja v odhod prisilil, je, kajpada, druga zgodba. A, je ta, druga zgodba, za aktualno notranjo in zunanjo politično ter gospodarsko resničnost Hrvaške povsem nebistvena. Bistveno je, da je Hrvaška z Ivom Sanadarjem ali brez njega v strahotno bolečih škripcih. In ne verjamem, da jo lahko iz teh škripcev reši neka ad hoc sestavljena vladna ekipa.

»Odlično sem spal, pa vi?« se je dan po svojem odstopu Ivo Sanader z zaigrano vedrino šalil z novinarji. Glede na to, kam je Hrvaška zabredla tudi ali predvsem z njegovo pomočjo, je namreč čisto nečloveško verjeti, da bi spal odlično. Razen če si ni pomagal z uspavali.

Kakor koli, Ivo Sanader je politično vzeto (zelo verjetno) pokojni in ne verjamem, da bo vstal od mrtvih. Z ozirom na dosedanje politične izkušnje z našo južno sosedo pa, žal, ne verjamem niti tega, da se bodo zaradi odhoda Iva Sanaderja s političnega prizorišča politični odnosi med deželico na sončni strani Alp in lipo našo v dogledni prihodnosti bistveno otoplili. Je že tako, da volk dlako menja, nravi nikoli.