Malce športne etike

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: Šport / četrtek, 9. julij 2009 / 06:00

Le kdo od tekačev ne pozna ovala okoli posestva Brdo, ki velja za eno bolj priljubljenih tekaških stičišč gorenjskih tekačev, ne nazadnje tudi sprehajalcev in kolesarjev.

Sam sem ta krog v dolžini nekaj manj od desetih kilometrov pretekel že neštetokrat in lahko rečem, da je trasa primerna tako za popolne rekreativne tekače kot za tiste boljše atlete, ki običajno na tej krožni trasi opravljajo intenzivne tempo teke. Predvsem v zadnjem času pa sem opazil nekaj, kar res bode v oči. Odvrženi ovitki raznih energijskih gelov, ploščic in drugih zadev, ki jih mnogi na običajnem tekaškem treningu sploh ne potrebujejo, so lepo razporejeni po celotni progi in so skrajno neprimeren okras narave. Podobno stanje opazim, ko tečem dolge cestne teke v okviru maratonskih priprav, ko se moram s čim zamotiti in to je po navadi opazovanje okolice. Tako v obcestnih jarkih ležijo vsi mogoči ovitki raznih športnih prehranskih dodatkov, ki služijo kolesarjem in tekačem. Dvomim, da bi navadni sprehajalec s seboj na sprehod vzel energijski gel. Torej, zakaj športnik odvrže embalažo, ki je sicer težka le kakšen dekagram? Točen odgovor je težko poiskati. Očitno tisti športnik z naravo nima pravega sočutja. Narava je za nas okolje, kjer se prek športa kalimo, preizkušamo in postajamo močnejši tako fizično kot psihično. Da se potem na tak način onesnažuje, je nedopustno dejanje. Marsikdo bo rekel: »Kaj se pa tista mala embalaža ob cesti sploh pozna.« Pa se pozna in prav neokusen dodatek naravi je, ki jih je vedno več. Če lahko tekač, kolesar ali katerikoli vzdržljivostni športnik večino svojega treninga ta dodatek normalno nosi v svojem žepu, naj embalažo potem tudi prinese do doma in jo odda v prostor, ki je za to primeren: v koš za smeti. Te »okraske« sem srečal tudi že po planinskih stezicah, kar me še bolj »pogreje«, in bom povsem naravnost povedal, da ima tisti, ki odvrže odpadek v lepo planinsko okolje, zelo nizko raven športne etike. Marsikdo pa sploh ne potrebuje tovrstne kemije, ampak je to prišlo že kar nekako v »modo«. Športnik naj se v osnovi zanaša zgolj na zavzet trening, vztrajnost in potrpežljivost. Vrhunsko dodelana oprema ali razni dodatki, ki jih je na trgu vedno več, so velikokrat le želja kot presežek potrebe in posameznik se s tem prej razvaja kot krepi.

Če vas bom kje videl, da bo kdo odvrgel kakšen ovitek energijskega gela ali karkoli drugega, boste od mene povsem upravičeno kakšno slišali. Tako prijetno, poučno in ravno prav direktno. Prostora za šport je dovolj za vse in bodimo hvaležni naravi za vse, kar nam lepega da. Zatorej bodite, dragi tekači, kolesarji in vsi drugi, ki se preizkušate v naravi, njej hvaležni in jo pustite zgolj tako, kot je. Pa še to. Če se srečamo, se med seboj pozdravimo in bo več pristnega odnosa.