Dežela Trnuljčic

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / torek, 7. julij 2009 / 06:00

Po dolgem času smo spet z vami. Minili sta zima ter pomlad in pred nami je nemirno poletje. Obljubljajo nam neurja, popolni Sončev mrk, nesoglasja s sosedi in znotraj države, mogoče še kakšen mutiran virus in potem bo spet šola pa novo leto. Takole ringarajamo od leta do leta in človek se počuti, kot da je šel samo dvakrat spat. Prvič, ko je snežilo, in drugič na morju. Pa bi bilo za koga mogoče bolje, da bi prespal kar celo leto. Vsaj za tiste, ki občutijo recesijo. Ta zloglasna beseda se je tako močno zažrla v vse kotičke našega življenja, da je prekosila celo novo gripo in druge tegobe tega časa. Nekega dne bo nekdo rekel: »Zdaj je pa ni več,« in potem se bomo zbudili kot Trnuljčice iz dolgega spanja. Žal nam bo, ker so nas preplašili, izigrali in v njenem imenu uničili še tistih nekaj vrednot, o katerih se je zdelo, da še niso povsem izumrle. Čakam na ta dan in ostajam budna. Do takrat pa bomo še naprej vsi tekmovali, kdo bo dal pametnejši predlog za preživetje v finančni krizi. Ne morem se sprijazniti s tem, da bi noge namakala v škafu vode in zraven pela dalmatinske pesmi. In najbrž je sploh pregrešno misliti na plažo pri naših sosedih, ker lahko postanem tako potiho njihova zaveznica, če nesem domačinom na Pagu nekaj drobiža. Pri tem pa lahko pošiljam pozitivne misli vsem družinam, ki bodo letos ostale doma. Predvsem bodo te misli koristno uporabili otroci, ki nimajo pojma, kaj je finančna kriza. Mogoče jih bodo imeli namesto jader, s katerimi bi morali pluti po srečnem otroštvu. Najprej jih navadimo, da je bankomat kot luštna igrača, ki bruha denar, potem pa jim čez noč začnemo razlagati o tem, da ni denarja. Pokažemo jim vse lepote potrošniške družbe in se naslajamo ob vtikanju kartic v terminale, potem pa jim očitamo, da so razvajeni mulci, ker hočejo še in še. Če nismo odrasli navadni goljufi. Fej in fuj, nakupovalni vozički, pojdimo vsi v planine in zapojmo Kekčevo pesem. Za to potrebujemo le žemljo ali dve, liter malinovca in že imamo krasne počitnice. Ni ga čez svež zrak in košček domače zemlje. Če na njej raste še solata in če ti je ne stolče toča, pa je življenje skoraj popolno. Koga vlečemo za nos z vsemi temi floskulami o izgubljenem svetu? Mar nismo bili rojeni za kupovanje, mar ni vse to sezidano z namenom, da zapravljamo? Kdo laže, da ne mara potrošniške družbe, ko pa se v njej pretakajo cekini. Kajti, če bi bilo res komu mar za blaginjo tega naroda, ne bi otrokom kradli zemlje in jo spreminjali v nakupovalne centre. Če bi koga res skrbeli otroci, ne bi družinam podarjali paketov s špageti, marveč bi poskrbeli, da bi njihovi starši lahko delali in dostojno zaslužili. Če se kdo komu smili, potem se meni smilijo vsi ti pajaci, ki se igrajo male bogove. Košček usmiljenja tam in nasmešek tu pa bo glasek več na volitvah. Samo, da imamo strategije. Zdrave pameti nam je namreč že zdavnaj zmanjkalo.

Nimam nasveta. Ujeli smo se v past in iz nje lahko prileze le vsak sam. Vse drugo je blef.

Pazite nase in na vse, ki jih imate radi.