Na poti do samostojnosti

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / torek, 7. julij 2009 / 06:00

Biti samostojen ali ne biti samostojen otrok - to je zdaj vprašanje ...

Odgovor poznamo starši, kajti mi odločamo o tem, v kolikšni meri bo naš otrok samostojen. Otrok samo vzame, kar mu je ponujeno, in se ne sprašuje, kako bo to vplivalo na njegovo življenje. Njega ne zanima, kdo mu bo likal majice v študentskem domu in tekal za njim kot mala sužnja čez dvajset let. Otroku ni mar, če se njegove superge zapenjajo »na ježka« ali imajo vezalke. Vzame tisto, kar mu damo. Pripne trakove na čevljih ali se nauči zavezati vezalke. Izbere lahko najlažjo pot, nekaj srednjega ali težke preizkušnje. Odločitve so odvisne od tega, koliko je star, kakšne so njegove sposobnosti, izkušnje, koliko zaupa vase, kakšen karakter je, kako ga spodbujamo ali zaviramo pri samostojnosti.

Skupni imenovalec pri vzgoji samostojnega otroka je ljubezen.

Prava ljubezen je tista, ki vzgaja samostojne osebe, ki znajo »stati na svojih nogah«. Ljubeči starši ponudijo otroku vsak dan tisoč in eno možnost za pridobivanje samostojnosti in s tem večajo medsebojno zaupanje ter otrokovo pozitivno samopodobo. Zato je malce provokativno vprašanje za vsakega starša: Kako bo jutri moj otrok preživel brez mene? Bolj kot skrbimo za otrokovo lagodnost, manj je pripravljen za življenje. Manj kot je pripravljen, bolj skrbimo zanj še naprej. Tako se začenjajo nikoli končane zgodbe odvisnosti in nezdrave navezanosti.

Izkoristimo predšolsko obdobje

V tem času ima večina otrok željo po samostojnosti, zato je to idealno obdobje, ki ponuja priložnosti na vseh področjih – hranjenje, oblačenje, druženje z vrstniki, skrb zase in za svoje stvari, pospravljanje, varnost v prometu, vključevanje v družbo. Pri katerih dejavnostih omogočamo otroku čim večjo samostojnost in kje ga zaviramo? Si vzamemo dovolj časa, da se otrok sam obleče, obuje, pripravi mizo, pospravi za seboj ali v večni naglici raje mi naredimo namesto njega? Ali smo dovolj potrpežljivi, ko čakamo na prve samostojne poizkuse ali nestrpno priganjamo otroka? Ali mu pogosto rečemo, da je še premajhen?

Navade in pohvale

Dejavnosti naj bi ponavljali toliko časa, da postanejo navade. Z avtomatizacijo poskrbimo za to, da se otroku zdi samoumevno, da nekaj stori sam, in tako je manj pogajanja, izsiljevanja, jokanja. Zato je ponavljanje že naučenega bistvenega pomena. Če ne vemo, kaj naj bi otrok že počel v posameznih obdobjih, vprašajmo ali poiščimo v literaturi. Tudi vzgojiteljice v vrtcu ali učitelji v šoli so bogat vir opažanj in izkušenj - vprašajmo jih, kaj menijo o samostojnosti našega otroka. Otroka spodbujajmo s pohvalami, pogovarjajmo se o tem, kaj vse že zna sam, ponudimo mu nove izkušnje in mu bodimo zgled pri preizkušanju svojih sposobnosti.