Šugerdediji (65)

»Saj to ni nič takega. V naših krajih so moški odhajali študirat, kasneje pa so se poročali s precej mlajšimi dekleti. Največkrat celo kar iz istega kraja,« mi je na eni zadnjih zabav razlagal Miran.

»Ja, to je bilo pa še v tvojih časih. Saj veš, cvetje pa ne cveti več le v jeseni,« sem se pošalila.

Prešerno se je zasmejal in mi pomežiknil.

Petdesetletnik, sveže ločen, situiran, mladostnega videza, visok, še vedno gostolas in v svoji stroki vpliven moški. Gledal me je z nezanimanjem, saj sem bila za njegov okus s svojimi petintridesetimi leti že 'prestara', mi je pa z veseljem razlagal ugotovitve in razčlenjeval vse zadnjice in dolge noge, ki so se v tisti uri (kadar sva bila na kavi) sprehodile po pločniku mimo naju. Zanimivo, da ga obrazi sploh niso zanimali.

Če si poznal njegovo zgodovino, potem si vedel, da je bil že najmanj dvakrat ločen. Zadnja (bivša) soproga je ravno dopolnila trideset let, tako da je Casanova po novem 'ribaril' med 25-letnicami.

Tokrat si je ogledoval celo dvajsetletnice, ki so jih na zabavo pripeljali pač prijatelji od prijateljev. Še preden se je sploh odločil, da jih ogovori, so se mu dekleta že sladko smehljala.

Olikan moški, kot je bil, vseeno ni mogel iz svoje kože:

»Veš, seks ni vse. Mlade dame cenijo pozornost, kakšno večerjico, malenkostno darilce.«

Vstal je in se samozavestno podal proti gruči deklet, med katerimi si je izbral tisto z najbolj zahtevnim izrazom na obrazu. Preden si je dokončno izbral svoj plen, se je še enkrat obrnil, mi pomežiknil, slekel drag suknjič in ga obrnil tako, da se je videla notranja nalepka Armani, kar je mladim princeskam že samo po sebi priklicalo nasmeh na obraz.

Dejansko v tistem trenutku deklet ni zanimalo nič drugega kot to, koliko lahko situacijo izkoristijo. Miran se s tem ni obremenjeval. On je v svoji vlogi užival. Rad se je kazal z lepimi dekleti, in če se je zapičil v nekaj, potem je to tudi dobil. Enkrat je celo dejal, da ga to ne moti, ker če ne bi imel denarja, ga verjetno dvajset ali trideset let mlajše ženske ne bi niti povohale.

Če ne bi tako dobro izgledal, se dekleta res ne bi odzivala s takim veseljem, sem pomislila, saj sem ugotovila, da je prijeten sogovornik, in sem še sama včasih uživala v njegovi družbi, pa čeprav sem vedela, da je ženskar z veliko začetnico. Mlade dame pa so dandanes pripravljene marsikaj spregledati. Včasih draga obleka, ključi znane in drage avtomobilske znamke, naročilo šampanjca, ne penine, pospremljene s stavkom 'zate ni nič predrago, draga', delajo čudeže.

In če ne bi videla na lastne oči, ne bi verjela. Mladeniči, s katerimi so mladenke prišle, so se lahko po hitrem postopku pobrali, saj se Miran sploh še ni spravil na lov, ko so dekleta z mimiko že izražale svojo tekmovalnost, češ, katera bo nanj naredila večji vtis.

Svoje čase sem imela sama podobne izkušnje s starejšimi moškimi. Tam med dvajsetim in petindvajsetim so se petični petdesetletniki dobesedno lepili name, vendar sem vsakemu lepo razložila, da očeta pač ne potrebujem. V danem trenutku je kakšen celo težko sprejel zavrnitev, ker je preprosto ni bil navajen. Ker mi je ponudil vožnjo s svojo jadrnico, bi mogla najmanj omedleti.

Kasneje sem tudi naletela na svojega šugerdedija (le da je bil samo deset let starejši), ki pa je bil poročen. Seveda je to spretno skrival, dokler se je dalo. Že takoj je namreč ugotovil, da če mi pove, da je oddan, ne bom hotela z njim niti na pijačo. Tudi da je nesramno bogat, nisem vedela, saj tega ni kazal navzven. Ni bil petelinje sorte.

Pač nisem veliko spraševala. Človek je dobro izgledal, imel je svoje hobije in všeč so mu bile podobne stvari kot meni. Tudi časa je imel vedno dovolj zame. Vsakič ko sva se videla, me je razvajal z malenkostmi, kar sem jaz nekega dne pospremila s stavkom, naj mi neha nosit darila, ker je sam po sebi dovolj, pa se je začel nekaj zvijati in izmikati, in tako sem ugotovila, da je poročen, darila pa so nekakšen moralni odkup – zanj, ne zame.

Dvomesečna ljubezen (mojega življenja) se je tako končala, še preden se je resnično začela. Po hitrem postopku. Hvala in adijo, pa zapri vrata za seboj, da ne bo prepiha, je bilo vse, kar je odhajajoči še slišal.