Življenja brez potovanj si ne predstavlja

Mojca Mavec se v torek, 30. junija, vrača na male ekrane z novimi oddajami Čez planke.

Pripravila je pet oddaj, v katerih bo gledalcem pobliže predstavila Čile, Kolumbijo, Kosovo, Črno goro in Hrvaško, na sporedu nacionalne televizije pa se bodo zvrstile do konca julija. Še pred predvajanjem pa nam je zaupala nekaj zanimivosti s snemanja …

Kje se vam je zdelo najbolj zanimivo?

»Čile je fascinanten, ker je ozek in dolg in ima zaradi tega toliko različnih pokrajin in mikroklim. Kolumbija je sploh lepo presenečenje, vse: življenje, narava. To je dežela, ki si resnično zasluži novo priložnost, da jo spoznamo z druge, ne samo slabe strani. Prvič sem prejadrala južni Jadran, prvič smo pripravili potopis z jadrnico in se ustavili tudi na Mljetu, otoku, kjer letijo tudi kranjske čebele. In Črna gora – ah in oh, prelepo, sploh njihove planine in Skadersko jezero. Ni čudno, da je to dežela z največ slikarji na prebivalca v Evropi …«

Dotakniva se najprej naših sosedov. Slovenci imamo večkrat občutek, da smo na Hrvaškem nezaželeni. Kakšen občutek ste dobili vi?

»Huh? Take občutke imajo lahko samo ljudje, ki berejo neumnosti, ki jih žal prodajajo tudi naši časopisi: Hrvati ne marajo Slovencev, pa ja! Ob dalmatinskem vinu in glasbi se je v vseh teh letih dopustovanja na Hrvaškem spletlo mnogo lepih prijateljstev med obema narodoma. Ne, nezaželenosti na Hrvaškem res nisem nikoli začutila.«

Kako se je po vojni spremenilo življenje na Kosovu? Ste obiskali tudi tuje vojake?

»Kosovo je dežela optimizma. Imajo največji delež mladih prebivalcev v Evropi, tako da vse poka po šivih od energije. Seveda je tudi veliko težav, kot so brezposelnost, še vedno trajajoči konflikti med večinskim narodom in manjšino, a kljub vsemu: Kosovo ima energijo, ki fascinira. Slovenskih vojakov nisem obiskala, ker sem želela s to oddajo odpreti nove teme, ki jih ljudje manj poznajo.«

Črnogorci v predstavah Slovencev veljajo za ne preveč delovne. Imamo pravo predstavo?

»Črna gora je bila zame, hm, kot korak v otroštvo neke dežele. Pristna, čista, prvinska, kjer veliko šteje, čigav si in kdo je bil tvoj prednik. Črnogorci leni? Nikakor ne, kolikor jaz vem, so vedno znali nadaljevati tam, kjer so slovenski fantje obstali …« (Smeh.)

Se je življenje na Balkanu dvajset let po razpadu Jugoslavije vidno spremenilo?

»Balkan je še vedno območje močnega nacionalizma, veliko stvari deluje na etničnem principu, zato so večkulturne demokratične države, kot je Kosovo, nova tema za Balkan. Vsakdanje življenje pa se ni veliko spremenilo - v smislu odprtih, gostoljubnih ljudi, ki zaslužijo nekaj sto evrov in jih zapravijo vsaj še enkrat več.«

In kaj bomo novega in zanimivega izvedeli o Čilu in Kolumbiji?

»V Čilu trajajo trgatve kar tri mesece, imajo največji bazen na svetu in najlepši pogled na zvezdnato nebo. Kolumbija pa – mi boste verjeli, če vam povem, da je tudi zelo varna dežela?«

Vam pri pripravi oddaj ostane kaj prostega časa?

»Za vsako oddajo imam od sedem do deset dni časa s potjo vred, zdaj si pa predstavljajte. Vesela sem, če lahko vsaj pred enajsto uro zvečer s snemalcem sedem za mizo in v miru spijem kozarec vina. Urnik je zelo natrpam, vidim bolj malo dežele, a spoznam veliko zanimivih ljudi.«

Bi se vi z veseljem podali na dopust v te države?

»Bi, če bi čas dopuščal. A poleti najraje dopustujem doma, malo 'pobrkljam' po vrtu in sploh počnem stvari, ki jih ne morem med letom. Kam na dopust? Letos bi bilo dobro, da smo solidarni s slovenskim turizmom, ki ga je tudi prizadela recesija. Dopustujmo doma!«

Kateri kotiček sveta si močno želite obiskati?

»Novo Zelandijo, to pa res zelo, zelo.«

Si predstavljate, da bi se zdaj ustalili, omislili družino in tako za nekaj časa pozabili na potovanja v eksotične dežele?

»Življenja brez potovanj si ne predstavljam, prav tako tudi ne brez družine. Ko bodo otroci, bomo pa nekaj let imeli na seznamu Gardaland in Plavo laguno pri Poreču, juhuhu!«

In ko se boste vendarle ustalili, bi lahko vodili Dnevnik. Imate še vedno to željo?

»Ojoj, ne, sem postala bolj realna, po mojem se veliko preveč smejim za voditeljico televizijskega Dnevnika!«

Ali na potovanjih pogosto obujate travmatično izkušnjo iz otroštva, ko ste se pri petih letih selili v Nemčijo in do tretjega razreda v šoli sploh niste govorili?

»Ne, nikoli. Vedno mi je bilo všeč potovanje samo po sebi, premikanje čez prostor. Izkušnje iz otroštva pa so samo še ena zgodba o otroku, ki se ni takoj znašel v tuji okolici.«