Metalurgija - neprijetna zgodovina ali del ponosa, dediščine na Jesenicah?

Ko se peljem iz Ljubljane proti Jesenicam, zagledam pozdravno tablo, ki prijazno opomni obiskovalca, da so Jesenice nekaj več kot samo mesto, so mesto jekla in mesto cvetja. No, za prvo bi se strinjal, za drugo pa malo manj.

Ob taki dobrodošlici bi obiskovalec dobil občutek, da je to mesto, ki je res nekako povezano z jeklarstvom. Vendar je kaj kmalu razočaran, da je vse, kar lahko vidi, le urejena trata, na kateri se bohoti Acronijev zaščitni znak. Z malo sreče pa mogoče odkrije stari del Jesenic, ki se nekako nerodno stika s trgovinskim centrom. Kot namišljen turist stojim pred muzejem in premišljujem, kaj je takega na Jesenicah, da je potrebna tabla, ki nas opominja, da je to mesto jekla. Opazim del plavža oz. njegov dimnik, ki bi mogoče opozarjal na pretekle čase fužinarstva. Temelje pudlovke in mlina lahko uvrščam med ohranjeno kulturno dediščino, vendar je za ohranjanje potrebno tudi ozaveščanje. Ni shem, ničesar, kar bi razložilo, zakaj je določen restavrirani del tako pomemben, da ga je treba zaščititi. Tako večina niti ne ve, kaj pudlovka predstavlja, je pa že ugotovljeno, da so stene odlična podlaga za grafite, ki jasno potrjujejo moje prepričanje, da se na Jesenicah požvižgamo na zgodovino. Ne opazim nobenega spomenika razen kipa martinarja, ki je samo za kratek čas dal vedeti, da bo stari del mesta razkril svojo preteklost železarstva, fužinarstva oz. če sklenemo skupaj metalurgije. Razočaran ugotovim, da je moja predstava popolnoma napačna. Na tabli je lepo pisalo: mesto jekla in ne mesto plavžev, starih "šmelcarjev" itd. Ko leta 1987 ugasne ogenj v zadnjem plavžu (plavž 2), ta za vedno izgine z jeseniškega obličja. Namesto rušenja bi lahko plavž tudi ohranili in s tem ohranili del mesta tudi takšen, kot je res bil, z razpoznavnimi dimniki. In da ohranjanje plavžev ni nesmotrno, je dokazalo češko mesto Ostrava, ki bo vse svoje plavže, ravno takšne, kakršne smo mi podirali, zaščitil pod Unescovim varstvom. Če pozdravna tabla torej res ni brez vzroka, to pomeni, da je prava zapuščina Jesenic pravzaprav znanje, ki temelji predvsem na metalurgiji železovih zlitin - črne metalurgije. Da je res tako, si poglejmo malo metalurško zgodovino mesta. Prihod italijanskih kovačev Bucellenijev z novo pečjo resneje postavi temelje železarstvu na tem območju. S tem fužinarstvo prvič resno prispeva k dotoku novega prebivalstva, znanja in nove oblike samih naselij. Da sta kakovost in znanje doma na Jesenicah, je več kot očitno opisoval tudi veliki Slovenec Janez Vajkard Valvasor v delu Slava vojvodine Kranjske. Ne smemo pozabiti tudi na Lamberta Pantza, ki je s svojim znanjem in predanostjo metalurgiji naredil za tisti čas nemogoče. Jesenice oz. takratni KID (Kranjsko industrijsko družbo) je dvignil v sam svetovni vrh. Z znanjem, ki ga je pridobil od očeta in kasneje od šolanja doma in v tujini, je kot prvi na svetu odkril postopek pridobivanja feromangana iz plavža. Leta 1873 je KID zaradi odkritega postopka prejel zlato kolajno na Dunaju. To priznanje je za tisti čas pomenilo pravo Nobelovo nagrado, saj se ta podeljuje za izjemne raziskovalne dosežke, izjemne tehnološke izume ali izjemne prispevke družb, kar to vsekakor je. Prva Nobelova nagrada je bila na žalost podeljena šele leta 1901 v Stockholmu. Tudi na samo reciklažo starega železa (ob dodajanju grodlja, dobljenega iz plavžev) je bil Pantzev strokovni vpliv ob postavitvi Siemens-Martinove peči velik. Siemens-Martinova peč je pomenila za tisti čas nekaj takega, kot je danes Ferrari med avtomobili. In ko tako razpredam, se spet oziram in se sprašujem, le kje imajo skrito znamenje, kip, nekaj, kar bi tako velikemu človeku dalo zasluženo mesto. Da ne bo pomote, podjetje Acroni skrbno ohranja dediščino Pantza tako z znanjem, ki ga prenašajo na naslednje generacije, kot s podeljevanjem častnih nagrad. Ta del pa nikakor ne more biti samo na strani podjetja, ampak mora nujno za ozaveščanje, tako v šolah kot drugih ustanovah, skrbeti tudi občina. Treba je začeti graditi ugled Jesenic, ki temelji na delavnosti in iznajdljivosti prebivalcev, in se opirati na zgodovino, ki jo imamo in je ni mogoče izbrisati. Da je slika danes bolj kot ne črna, je dokaz na fakultetah s tehničnimi in naravoslovnimi smermi, saj se nanje vpiše zelo malo dijakov tako Gimnazije Jesenice kot dijakov Srednje šole Jesenice. Ker sam delam na fakulteti (NTF) na oddelku za metalurgijo in materiale, opažam, da je poleg majhnega deleža študentov na naši smeri še toliko bolj nenavadno, da se tudi vpisani Jeseničani nekako sramujejo svojega bodočega poklica, kar za študente iz štajerske in koroške regije težko rečem.

 

Smo torej Jeseničani ponosni na svojo preteklost, ki je hočeš nočeš predvsem povezana z fužinarstvom oz. železarstvom?

Grega Klančnik