Zvesti Gorenjskemu glasu

Francka Dolenec je doma v Stražišču pri Kranju. Gorenjski glas jo spremlja že pol stoletja!

Prijazna gospa prebere skoraj vse, najprej pregleda osmrtnice. Že dolgo časa je vdova, mož je bil vojni invalid. Ima dva sina: z Janezom živita v isti hiši. Poleg službe, zaposlena je bila v Iskri na števcih, je bila kar petnajst let predsednica Rdečega križa, na terenu je delovala še trideset let več. Danes si kar ne moremo predstavljati, da je že kot enajstletna deklica odšla od doma služit za pestrno. Kasneje je kot dekla na kmetiji opravljala vsa kmečka dela. Ko se je poročila, sta z možem dobila stanovanje, kasneje sta se vselila v hišo. Vajena dela, kljub visoki starosti prekipeva od energije in vse skuha in pospravi sama. Vsak dan se odpravi na turo, če je vreme slabo, izbere krajšo. Najraje jo mahne pod Jošta, na Šmarjetno, nabira gobe, borovnice, do pred kratkim je hodila pomagat na polje. Pravi, da je iz otroštva navajena, da nekaj mora početi. Odraščala je v veliki družini z enajstimi otroki v majhni hiši z eno kravico. A doda, da človek hudo pozabi, lepega se spomni. Vsak konec leta ji uspe vzgojiti ogromen božični kaktus z več kot sto cvetovi. Njen vrt meji na vrt otroškega vrtca. Z otroki se dobro razume, rada jih opazuje, se z njimi pogovarja ali jim privošči kakšno jagodo s svojega vrta. Tudi Janezu je otroški živ-žav v veselje in ne v napoto.