Ostal športno aktiven

Tomas Globočnik je, zanimivo, najprej obiskoval glasbeno šolo, a kmalu spoznal, da klavirja ne bo igral. Navdušil ga je šport in največje uspehe je dosegel kot biatlonec. Kariero je zaključil leta 2003, ostal pa je športno aktiven.

Tomas Globočnik, 37-letni nekdanji biatlonec z družino, ženo Andrejo, dekliško Vodnik, tudi nekdanjo smučarsko tekačico, in dvema sinovoma, 8-letnim Jernejem in 5-letnim Krištofom, živi v Virmašah pri Škofji Loki. Zaposlen je na Policijski akademiji v Tacnu in je še naprej predan športu.

Kariero biatlonca je zaključil leta 2003, star 31 let. »Razlog je bil predvsem velika odsotnost od doma, delno tudi zdravstvene težave. Poleg tega sem dosegel osnovne cilje, ki sem si jih zastavil v športu. Imel sem že družino, zato mi je bilo še težje oditi od doma na priprave in tekmovanja. Nisem bil več stoodstotno v biatlonu, ni bilo več pravega motiva. Optimalno bi bilo sicer, da bi vztrajal še do olimpijskih iger v Torinu leta 2006, torej še tri leta,« pravi Tomas Globočnik, ki ima na športno kariero lepe spomine: »Kljub temu da sem kot športnik živel drugačno življenje kot moji vrstniki, pa nisem bil čisto za nič prikrajšan. Šport mi je za življenje dal toliko, kot bi mi težko dala katera druga stvar.« Za največje dosežke v biatlonu šteje peto mesto s svetovnega prvenstva, tretje mesto z evropskega prvenstva, trikrat je bil tretji na tekmah svetovnega pokala, dvakrat s štafeto in enkrat posamično na 20 kilometrov. »Žal mi je, da takrat nisem uspel zmagati. Naredil sem vse, kar je bilo treba. Tekel sem dobro, ustrelil štiri ničle. Očitno mi s tistimi smučmi takrat, to je bilo leta 2001, ni bilo usojeno zmagati,« se spominja.

Zanimivo pa je, da se je pred športom preizkusil v glasbi, kot v smehu pove, ne na njegovo željo. »Obiskoval sem glasbeno šolo, igral klavir, a bil brez posluha. Vse tipke so se mi zdele enake. Doma sem imel klavir in znal zaigrati nekaj pesmi, tudi Marko skače. Še vedno ga znam,« je povedal. Neprimerljivo bolje kot za klavirjem se počuti v športu. Aktiven je ostal tudi po koncu kariere: »Kar precej se rekreiram, največ kolesarim. Če je lepo vreme, grem v službo s kolesom, pa tudi narava mojega dela mi omogoča, da sem športno aktiven. Rad se udeležujem tudi policijskih tekmovanj, medtem ko na druga rekreativna tekmovanja ne grem. Tekmovalne ambicije sem izživel. Bom pa nastopil na svetovnih veteranskih igrah, ki bodo prihodnjo zimo na Gorenjskem.«

Športno je aktivna vsa družina, tudi otroka. Trenirata nogomet, obiskujeta gimnastiko, starejši sin Jernej je pozimi med cicibani že zmagoval tudi v smučarskem teku. »Jernej pravi, da bo biatlonec in da bo v Tacnu v službi,« z nasmeškom na obrazu pove Tomas, ki je ostal povezan tudi z biatlonom, v prvi vrsti kot strokovni komentator na nacionalni televiziji. V Škofji Loki je vodil tudi šolo biatlona, za katero je bilo veliko zanimanja in je zaživela, zaradi vseh dodatnih obveznosti, ki jih ima poleg službe, pa se je temu projektu moral odpovedati, čeprav je bil dobro zastavljen in bi doprinesel k razvoju biatlona pri nas.