Hiša brez oken in vrat

Zgodba iz enostarševske družine (3)

»Zalotila sem sina, ko je dneve in dneve sedel na miru in strmel v prazno. Najraje v steno pred seboj. Na moje prošnje sploh ni reagiral in ni mi kazalo drugega, kot da sem stopila do zdravnika in mu povedala, kaj se pri nas dogaja. Potolažil me je, da bo še vse dobro. Povedal je še, da imajo tovrstnih primerov vedno več, ker mladi enostavno ne zdržijo čustvenega pritiska, v katerega so porinjeni.«

Ljudje si zadajamo najbolj smrtonosne udarce prav v imenu ljubezni. Bolj ko smo koga ljubili, bolj boli, ko se v nekem trenutku življenja sreča obrne v sovraštvo. Trenutki, ko med prsti začenja polzeti sreča, ki nam je pred tem dajala smisel, so tako hudi, da si takrat mnogi želijo, da bi umrli. Enostavno nimajo več moči, da bi se znova postavili na noge in živeli naprej.
Podobno se je dogajalo tudi Urški. Kljub otrokom, za katere je vedela, da jo še kako potrebujejo, zlasti najstarejši sin, se je vsako jutro, ko se je prebudila, spraševala, kaj sploh še počne med živimi, ko pa je v njej vse umrlo.

»Potem pa sem se spomnila na sina, ki je zaradi očeta padel v hudo depresijo, zagrabila me je strašna jeza, ubila bi, vraga, če bi ga lahko. Da gre nek odrasel, zrel človek narediti kaj tako hudega lastnemu otroku?! Tega pa nisem in nisem mogla dojeti. Zdravnik, ki sem ga poklicala, mi ni dal nobenega pravega upanja, da bo s sinom kmalu bolje. Ni mi kazalo drugega, kot da stopim še do lastnega, osebnega zdravnika. Sicer težko, a v nekaj stavkih sem mu zaupala vse, kar se je v zadnjem mesecu zgodilo pod našo domačo streho. Na srečo me je razumel in mi dal teden dni bolniške, da sem lahko obiskovala sina. Za mlajša dva sta izmenično skrbeli mama in tašča. Obe sta doživeli velik stres, zlasti tašča, s katero sva bili že od samega začetka v dobrih odnosih in sva se imeli zelo radi. Ko sem sedela v sobi, ob sinu, ko sem ga božala po roki, medtem ko je njegov pogled odsotno taval po meni, sem mislila, da me bo pobralo od vsega hudega. In ko se je ta ubogi otrok naslonil na moja kolena in po tihem izdavil, da bi rad vseeno videl očka ... ne, ne morem opisati bolečine, ki se mi je zarezala v prsi.«

Petra je v službi zmotila le redkokdaj. Nazadnje takrat, ko je imel njegov oče prometno nesrečo. Zmeraj ji je bilo nelagodno, saj so jo vsi začudeno opazovali izpod čela, ker niso bili vajeni, da bi šefova žena motila njihov mir.

»Ko sem vstopila v njegovo pisarno, je med smehom ravno nekaj razlagal po telefonu. Bil je zelo sproščen, nosil je srajco, ki je nisem še nikoli videla na njem. 'Kaj bo dobrega?' je čez čas dejal in se obrnil k meni, kot da bi pred njim stal popoln neznanec. Ne da bi to želela, so me premagale solze, med hlipanjem sem mu povedala, kaj se dogaja z najinim sinom, pa tudi to, v kakšni stiski se je znašel fant po njegovi krivdi. 'Saj je še otrok, se bo že izvlekel,' je pokomentiral in skomignil z rameni. 'Potem ti je vseeno zanj?' sem ga vprašala. 'Kar ste zakuhali, boste še pojedli,' je nadaljeval, potem pa mi je pokazal vrata in ukazal, naj mu izginem izpred oči. Tako je bilo in bog mi je priča, da nisem ničesar ne dodala, ne odvzela …«

Urškin glas se je spet zatresel, čustva, ki so ob spominih privrela na dan, so bila premočna. Naslonila se je na mizo in zajokala.

Kar ni uspelo Urški, sta proti večeru – zlepa ali zgrda - dosegla Petrova starša. Zapeljala sta se do njegovega novega bivališča in z vso vztrajnostjo zvonila pri vseh vratih v bloku, dokler nista, po več neuspelih poskusih, naletela na pravo stanovanje. A vrat ni prišel odpret on, ampak ona. Tokrat pa je Petru bilo nerodno, očitno mu na kraj pameti ni padlo, da bo prišlo do takega soočenja. A so se zmenili kar med vrati. Le toliko so jih zaprli, da njihovih povzdignjenih besed ni poslušal cel blok. Starša mu nista ničesar očitala, le prosila sta ga, da obišče sina, ki je v bolnišnici. »In veš, kaj je ta norec zmešani takrat zinil? Človek pa res doživi marsikaj … Dejal je, da je fant pač dobil svojo kazen, kaj pa je po nepotrebnem špecal doma o stvareh, ki ga niso nič brigale … Ob teh besedah pa je njegovemu očetu prekipelo, dvignil je roko in ga močno udaril. Potem sta se z ženo obrnila in brez besed zaloputnila vrata za seboj. Dogodek ju je povsem vrgel iz tira in postaral za več let.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Zanimivosti / nedelja, 20. maj 2007 / 07:00

Ferrarijevi lepotci tudi na Gorenjskem

Ob 60. obletnici tovarne Ferrari iz Maranella so italijanski proizvajalci teh prestižnih luksuznih in tudi dirkalnih avtomobilov pripravili tako imenovani štafetni reli.

Objavljeno na isti dan


Škofja Loka / ponedeljek, 5. september 2016 / 22:46

Dan začnejo z gibanjem

Med več kot stotimi skupinami Šole zdravja, ki delujejo po vsej Sloveniji in svoje dneve vsako jutro začnejo s telovadbo na prostem 1000 gibov, so tudi tri škofjeloške: Sotočje, Trata in Kamnitnik. V...

Železniki / ponedeljek, 5. september 2016 / 22:45

Z dvigalom do večje svobode

Gasilci PGD Železniki so pomagali družini lani preminulega člana Franceta Žaberla in za njegovega invalidnega sina Dominika postavili hišno dvigalo, kar je bila tudi očetova želja.

Kultura / ponedeljek, 5. september 2016 / 22:45

Likovno potovanje v znano neznano naravo

V Mali galeriji Likovnega društva Kranj razstavlja mlada likovna umetnica Maruša Štibelj iz Kranja. Naslov razstave Kraji, ki jih želim videti vabi, da jih vidimo tudi mi.

Kultura / ponedeljek, 5. september 2016 / 22:44

Grafiti od upora do Trsta

V Stolpu Škrlovec bo do konca septembra na ogled razstava Grafiti na Slovenskem med drugo svetovno vojno, ki jo je v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine v Ljubljani pripravila Helena Konda.

Šport / ponedeljek, 5. september 2016 / 22:44

Spal v višinskem šotoru

Pogovor s plavalcem Darkom Đuričem in maratoncem Sandijem Novakom, Gorenjcema, ki bosta nastopila na paraolimpijskih igrah v Riu de Janeiru.