Ultra afera ali afera Ultra

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 19. junij 2009 / 06:00

Afera, ki jo nehote in posredno proizvaja Gregor Golobič, predsednik stranke Zares, nekdanji vplivni član LDS ter aktualni minister v vladi Boruta Pahorja, je ultra priložnost, da se za trenutek vrnem v bližjo preteklost in z enim stavkom spomnim na svoje stališče v zvezi z nekdanjim tržiškim županom ter poslancem SDS Pavlom Ruparjem in njegovimi takratnimi milo rečeno neslanostmi. Srž mojega takratnega stališča je bil: Pavle Rupar mora zaradi zavajanja javnosti in domnevnih protizakonitosti nemudoma odstopiti z vseh javnih funkcij, ki so mu jih volivci zaupali. In je gospod hočeš nočeš vrnil poslanski mandat, nakar ga je na lokalnih volitvah »nagradilo« še volilno telo. Nagradilo tako, da je oplel tudi kot tržiški župan.

Kajpada si za politični zaton Pavla Ruparja ne pripisujem nikakršnih zaslug. Poleg tega nikakor ne trdim, da je nekdanji poslanec udoben političen položaj zapustil bodisi sam od sebe bodisi z lahkoto, še najmanj pa zaradi slabe vesti oziroma neke (politične) sprejemljivosti, da ne rečem morale. Takratni predsednik vlade in vladajoče stranke Janez Janša je kratko malo seštel pluse in minuse Ruparjeve obrambe, rezultat računske operacije pa se je nagnil krepko v prid njegovega odstopa. Ne glede na ozadje odstopa, se lahko Janez Janša in njegova stranka kadar koli sklicuje na svojo takratno pogojno rečeno moralno držo.

V nasprotju z razpletom afere Rupar minister in predsednik Zares Gregor Golobič motovili z neslanostmi, kot je: »Imam dokaze o vlogi SDS v zadevi Ultra, ki jih bom, ko bo to potrebno, tudi javno predstavil.« Samo tole bom dodala k izjavi ministra za visoko šolstvo in prvo vpletenega v afero Ultra: Golobičeva izjava bi bila smiselna izključno v primeru lastniške vloge katerega od članov SDS v podjetju Ultra. Razpravljanje o kateri koli drugi vlogi kogar koli v aferi Ultra, pa je v aktualnih okoliščinah navadno ultra slepilo. Manever, s katerim si minister za visoko šolstvo kupuje čas.

Ne glede na nedvomne razsežnosti primera Ultra, ki se raztezajo med Evropo, Azijo in koščkom Zemlje na sončni legi Alp, je za moje dojemanje privatizacije, da ne rečem tajkunizacije nekdanjega slovenskega družbenega premoženja in s tem povezanim ultra kriminalom, pomembna domača platforma aktualne afere.

Bom zelo direktna. Če sledim zgolj svojemu instinktu, je aktualna afera pogojno rečeno nadgradnja že zdavnaj pozabljene afere o postojnskem podjetju Optimizem in iz nje izvirajoče HKS Sicura ter konkretnih borznoposredniških hiš in podjetij, zelo verjetno zgolj fiktivno v lasti Andreja Severja, ki se mu vse do zdaj ni skrivil niti las na glavi. Po mojem predvidevanju niti zato ne, ker je bil (če me vara spomin, naj me prizadeti, prosim, popravijo) v afero Optimizem med drugim vpleten sam gospod Bogdan Biščak, ki je v aktualni aferi Ultra svojega šefa Gregorja Golobiča branil, češ da bi v danih okoliščinah tudi on lagal, če bi pač tako naneslo, o čemer, se razume, niti najmanj ne dvomim.

Se pravi, namigujem, da je afera Ultra svojevrstna ultra afera določenih zgodb iz privatizacije in koncentracije kapitala, ki izvira iz nekdanjega družbenega premoženja in na katere smo že zdavnaj pozabili. Verjamem, da bi bilo smiselno, da bi Andrej Vizjak, predsednik državnozborske komisije za nadzor javnih financ, svojo barko usmeril tudi v to smer. Ne le v Singapur.