Hiša brez oken in vrat

Zgodba iz enostarševske družine (2)

»Nekega večera mi mimogrede omeni, da se mora naslednji dan spet vrniti v Bosno, da so nastopile težave v tamkajšnji tovarni, za katero pa je bil on zadolžen že od vsega začetka. Prikimala sem, kaj sem pa hotela. Ure do večera so se vlekle kot jara kača. Počakala sem, da sta najmlajša otroka zaspala, starejšega sina tako ali tako še ni bilo doma, potem sem se odpeljala na naslov, kjer je starejši sin očeta prvič zalotil v prepovedanem položaju ...«

Do bloka, v kateri naj bi živela moževa ljubica, se je odpravila peš.

»To so bili najtežji trenutki v mojem življenju. Sploh pa potem, ko sem ob cesti zagledala možev avto. Stopila sem do vhoda, a iz imen, ki so bila spisana na domofonu, nisem mogla razbrati, v katerem stanovanju se nahaja. Domov sem se potem vrnila šele proti jutru. Sploh ne vem, na kakšen način sem prebila ure, ki so sledile. Cel svet se mi je zrušil na glavo, vsi načrti, ki sem jih kdajkoli delala, so se razblinili. Ob pogledu na najmlajšega sem spet zajokala, saj sem se spomnila, da se je rodil zato, ker sva si ga oba z možem želela. V tistem trenutku si še nisem mogla priznati, da je bilo moje življenje sestavljeno iz tisočerih laži in da sem bila, morda, le jaz tista, ki teh laži nisem hotela videti …«

Žal pa takrat še ni vedela, da so moževi skoki čez plot kaplja v morje v primerjavi s tem, kar jo je še čakalo …

Starejši sin enostavno ni mogel preboleti očetovega »izdajstva«. Vedno bolj je popuščal v šoli in se zapiral vase. Njegovi prijatelji so zaman trkali na vrata in če je le mogel, ni šel niti v šolo. Dijak, ki je obetal, da bo zlati maturant, fant, ki je sanjal, da bo dovolj dober, da se bo udeležil svetovnega študentskega prvenstva v gorskem teku, je čez noč izgubil voljo do življenja.

Urška pravi: »Samo tisti, ki je bil sam na mojem mestu, bo razumel vso tragiko položaja, v katerem sem se znašla. Noči brez spanca so se kar vrstile in proti koncu meseca sem že težko čakala na moževo vrnitev, da se usedeva za mizo in se pogovoriva.«

Res je prišel, a spet dan za tistim, ko je njegov avto videla pred nekim drugim blokom.

»Doma sva bila sama, saj je starejši sin privolil, da gre s sestro in bratom k babici. Ko je Peter vstopil v stanovanje, kjer je vladala popolna tišina, je začutil, da je nekaj narobe. To se mu je bralo na obrazu. Verjetno je opazil tudi mojo drugačnost, kaj pa vem … Žal se nisem mogla več zadrževati, prej preden je odložil kovček, so besede planile iz mene, dobesedno so se vsule in med hlipanjem in jezo, ki je naraščala v meni, sem mu povedala vse, kar mi je ležalo na duši. Brez besed je gledal vame, videlo se mu je, da mu ni prijetno … Potem pa se je naslonil na mizo in mi preprosto dejal, da za to, kar se je zgodilo, nič ne more. Da so bila čustva močnejša, da ga je tista ženska dobesedno prevzela in zasvojila. Da si ne more pomagati, čeprav bi si rad. Potem je vstal, pograbil kovček in zaloputnil vrata za seboj.«

Dogodkov, ki so sledili, Urška enostavno ni mogla razumsko dojemati. Ni in ni ji šlo v glavo, da Petru sploh ni bilo več do tega, da bi videval najmlajšega sina. Zmeraj se ji je zdelo, da ima njega najraje. Po tistem večeru, ko sta si zmetala v obraz resnico, ga enostavno ni bilo blizu. Otrokom ni niti telefoniral. Nič. Kot da bi z zamahom roke črtal eno življenje in začel živeti drugega.

»Name pa se je zvrnilo cel kup problemov in težav. Da o finančnih ne govorim. Moževi dohodki so bili neprimerno večji kot moji, še dobro, da sem imela nekaj rezerve, drugače ne bi mogla plačevati niti položnic, kaj šele, da bi si lahko privoščili normalno življenje. Potem pa še starejši sin … Zalotila sem ga, da je dneve in dneve sedel na miru in strmel v prazno. Najraje v steno pred seboj. Na moje prošnje sploh ni reagiral in ni mi kazalo drugega, kot da sem stopila do zdravnika in mu povedala, kaj se pri nas dogaja. Ta je nemudoma ukrepal, menda zadnji hip, ker bi se lahko zgodilo, da bi si otrok v tej umaknitvi v svoj svet storil kaj hudega. Odpeljali smo ga v bolnišnico, ni šlo drugače. Zdravnik, ki ga je sprejel, me je potolažil, da bo še vse dobro. Povedal je še, da imajo tovrstnih primerov vedno več, ker mladi enostavno ne zdržijo čustvenega pritiska, v katerega so porinjeni. Navrgel mi je še nekaj številk in drugih podrobnosti, da sem bila na koncu že jaz vsa zmešana …«