Se mi je zdelo, da si za ženske (62)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 15. junij 2009 / 06:00

Soša je bil poseben model. Kadar se spomnim nanj, se nasmehnem sama sebi, vseeno pa ne morem, da ne bi pomislila, kaj si vendar ljudje mislijo o njem oziroma o meni, ker so bila moja srečanja z njim v živo vedno posebna. Največkrat splet naključij. Z največjim veseljem me je spravljal v zadrego. Situacije z njim so bile neprijetne zame, njemu pa so se zdele smešne.

Spominjam se, kako si je kupil prvi kolo za spust. Zanj je odštel ogromno denarja, se dvakrat peljal po bregu navzdol in se že prijavil na lokalno dirko v spustih. Na najbolj nevarnih odsekih proge, na ovinkih, kjer so vsi zavirali, je Soša spustil. Tako je nekajkrat celo pristal na zmagovalnih stopničkah. Potem pa je neko popoldne dirkal po gozdu, se pošteno zvrnil, si kožo dobesedno požgal na določenih predelih, da ga je skelelo, peklo, na trenutke je kar na glas javkal zaradi tega. A to ga ni ustavilo, da zvečer ne bi feštal s prijatelji v bližnjem lokalu. In ko je bilo v lokalu razpoloženje na višku, je med vso tisto množico našel ravno mene, si slekel kavbojke in spodnje hlače in takšen obstal pred menoj. S hlačami za petami mi je glasno in resno razlagal, kako si je požgal rit in kako ga vse peče.

Ne vem, kaj je bilo v tistem trenutku bolj herojsko: požgana ritnica in prenašanje pekočih ranic vse okoli njegovega 'prijateljčka', ali to, da se je kar slekel sredi lokala oziroma sem jaz to mirno sprejela - sicer sem zardevala v valovih, komentirala pa le z 'aha'.

Vedno sem imela občutek, da ljudje v Sošinih javnih smešnicah njega niso videli, bolj jih je zanimala moja zadrega oziroma zadrega vpletenega.

Tovrstnih humoresk bi bilo verjetno še več, ko se mu ne bi včasih že na daleč izognila.

Enkrat sem poskušala v klubski sobi ugasniti televizijo, a ker je bila previsoko, sem zlezla na mizico, da bi dosegla gumb za izklop. Ravno takrat pa se je skozi vrata primajal - kdo drug kot Soša.

»Ja, Lejči, imaš problem? Ti bom jaz pomagal.«

Preden sem rekla, da pomoči ne potrebujem, me je prijel pod koleni in dvignil, meni pa je ušlo:

»Alo, spusti me, bedak!«

In res me je.

Kako sem mahala po zraku, lovila ravnotežje po vseh možnih kosih pohištva, si lahko samo predstavljate.

»Ja, pa saj si rekla naj te spustim. Kaj sedaj tuliš,« je bil njegov komentar.

Minilo je deset let in nanj sem naletela v nakupovalnem centru. Srečanje je bilo neizogibno. Poklepetala sva, in ko sem že mislila, da je najhuje mimo, da se je morda spremenil, v tem času odrasel, saj naj bi se celo poročil, se je ob odhajanju skozi vhodna vrata centra obrnil in zavpil:

»Ej, Lea, si ti že poročena?«

»Ne.«

»Kaj pa otroci? Imaš kakšnega?«

»Ne.«

Na obraz se mu je prikradel vražji nasmeh.

»Saj se mi je zdelo, da si bolj na ženske.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Tisti trenutek je bilo vseeno, saj sem videla samo obraze okoli sebe, ki so vsi govorili isto: seveda, seveda, tudi mi smo vedeli, da si bolj na ženske …

Imela sem pa občutek, da se bom pogreznila v zemljo. Počutila sem se kot takrat, ko sem prvič v supermarketu kupovala kondome in z enim samim gibom, napačno izbrano škatlico, podrla vso polico škatlic s kondomi, ljudje pa so me gledali, češ, glejte jo, ta pa seksa.

Če bi sesula polico polno juh ali paštet, bi verjetno samo šepetali, da sem štorasta …

Ko Soša naslednjič srečam v podobni situaciji, mu bom ušla v toaletne prostore, pa če takoj pustim poln nakupovalen voziček tik pred blagajno.