Ne jem čokolade, da ne bom debela (1)

Ko ti to reče desetletna deklica, ki je suha kot trlica, se zamisliš. Kako je mogoče, da v času, ko smo ljudje dosegli že skoraj vse, človeška pamet odpoveduje? Potem sem le malo bolj prisluhnila okolici in ne vem, ali je sploh kakšen pogovor, ki ne bi vseboval kilogramov. Ne le da je to favorit med pogovori v pomladnem času v ženskih krogih, kilogrami so postali tudi zelo priljubljeni med mamicami. Lahko razumem, da so pomembni v prvem letu življenja, ko se vsak izgubljeni dekagram pozna na otroku. Vendarle nam ni potrebno za vsako ceno loviti nekih norm, ki so postavljene za »normalne« postave. Tako se lahko že pri malčku ujamemo v past, da dajemo pretirano pozornost kilogramom, premalo pa se ukvarjamo s tem, kaj otrok pomembnega zaužije in kako to porabi. Če k temu prištejemo še različne vrste presnove in gene, ki jih prinesemo na svet, potem je jasno, da nikoli ne bi smeli metati vseh ljudi v isti koš. Veliko napako delamo, če so naša prednostna naloga kilogrami, ki so večinoma prej sovražnik kot prijatelj. Odgovorna naloga staršev in odraslih ljudi je poučevanje o zdravih prehrambenih navadah in zdravem načinu življenja, ne pa tehtanje. Kaj nam pomagajo suha telesca, če niso zdrava? Kaj nam pomaga idealna postava, če smo sami sebi sovražnik? Po zdravi kmečki pameti, na katero še vedno prisegam, je dobro jesti čim bolj raznoliko hrano. Tudi čokolado. Izogibajmo se pretiranemu tehtanju ali tehtanju nasploh. Če dobro pomislimo, je tehtnica dokaj nepotreben pripomoček, ki ga imamo doma. Ni potrebno imeti tehtnice, da vemo, kako se počutimo v svoji koži. Prav tako je dovolj, da otroka vidimo - kakšen je njegov videz, je videti dobro prehranjen, mu lahko preštejemo rebra, ali je energetsko dobro opremljen, kakšna je njegova koža. Podatek o kilogramih potrebujemo občasno, ko se po tem podatku določi količina zdravil, ki jih zaužije. Če smo s tehtanjem in s kilogrami obsedeni odrasli, se tega kaj hitro naučijo tudi otroci.