Najpomembnejša je potrpežljivost

Lojzka in Ciril Benedičič iz Martinj Vrha sta minulo soboto praznovala zlato poroko.

Martinj Vrh – »V zakonu pride do sporov, a se vedno da pobotati. Sicer pa je najpomembneje, da sta oba zakonca potrpežljiva in živita v slogi,« ugotavljata 79-letna Lojzka in dve leti starejši Ciril Benedičič iz Martinj Vrha nad Železniki, ki sta minulo soboto praznovala zlato poroko. Cerkveno obljubo sta ponovila na Zalem Logu, temu pa je sledilo slavje s sorodniki in prijatelji na turistični kmetiji v Martinj Vrhu.

Zlatoporočenca še danes po svojih močeh pomagata na domači kmetiji pri Čemšišarju, ki jo je prevzel njun sin Zdravko. Na hriboviti kmetiji z desetimi glavami živine je, kot pravita, vedno delo in jima tako ne ostaja kaj dosti prostega časa. Imata sinova in hčer, še posebej pa se razveselita mlajše družbe - treh vnukinj in petih vnukov. Ciril že 55 let vsak dan piše dnevnik, v katerem so zajeti podatki o vremenu, snežnih padavinah in dogajanju po posameznih dnevih. V vseh teh letih je tako zbral vrsto zanimivih podatkov; največ snega je, denimo, v Martinj Vrhu na dobrih tisoč metrih nadmorske višine zapadlo v zimi 2003/04 – 535 centimetrov, najmanj pa ga je bilo v sezoni 1958/59 – 65 centimetrov.

Poročila sta se 30. maja 1959, cerkvena poroka je bila v Suši, civilna pa v Železnikih. Lojzka je tedaj imela 29 let, Ciril pa dve leti več. Družino sta preživljala s kmetovanjem. »Včasih je bilo še bistveno težje kot danes. Veliko več je bilo ročnega dela, do leta 1966 nismo imeli niti ceste, ampak le pot. Poleg tega nam je dvakrat pogorel hlev, prvič je bil požgan med vojno, leta 1983 pa je vanj udarila strela,« se spominja Ciril. Oba izvirata iz Martinj Vrha in sta kmečkega dela vajena že iz otroštva; Lojzka je odraščala pri Jakcu v kmečki družini s petimi otroki, Ciril pa se je rodil na Čemšišarjevi domačiji z osmimi otroki, ki jo je kasneje tudi prevzel.