Hiša brez oken in vrat

Zgodba iz enostarševske družine (1)

V Sloveniji je 428 tisoč družin z otroki, od tega je več kot četrtina enostarševskih. Med njimi je 86 odstotkov mater z otroki, preostalo so očetje z otroki, kažejo zadnji podatki statističnega urada. Razlogov za enostarševstvo je več, največkrat je to razveza oziroma razpad zunajzakonske zveze. Predlani je bilo recimo 1.348 razvez zakonov, v katerih je živelo 2.062 vzdrževanih otrok. Največ je bilo družin z enim otrokom, najmanj pa s tremi ali več otroki, še razkrivajo na statističnem uradu.

Ženske, ki so (ne)prostovoljno sprejele enostarševstvo, so mi pripovedovale, da so razlogi, ko do tega bolečega trenutka v življenju pride, (v glavnem) trije: alkohol, skoki čez plot in naveličanost. Katerikoli od njih te zadene, vsak boli. Pa ne le to: življenje ti postavi na glavo in zlepa ni nikoli več tako, kot je nekoč, pred tem, bilo.

Urška ima danes 47 let. Zadnjih devet let je ločena in živi na svojem. To pomeni, da so ji starši odstopili svojo hišo, sami pa so se preselili v manjše stanovanje, ki so ga kupili nekje na obali.

»Najstarejši sin je ravno praznoval polnoletnost, ko me, enkrat sredi noči, pokliče, in začne jokati v telefon. Zagrabila me je groza, pomislila sem na najhujše: da se je zgodila prometna nesreča, smrt, nekaj od tega. Ko se je umiril, mi je med hlipanjem povedal, da je, medtem ko je pred nekim blokom odložil prijateljico, povsem slučajno naletel na očeta, ki se je v avtomobilu poljubljal z neznano žensko. Zdelo se mi je povsem nemogoče, da slišim prav, saj je bil mož službeno v Bosni, pa tudi sicer bi zanj dala roko v ogenj. A sin je trmoglavil in trmoglavil, in se ni dal pregovoriti. Ko je prišel domov, se me je oklenil okoli vratu in ob pogledu na njegovo žalost sva potem jokala oba. Zaspal je na moji rami enkrat proti jutru, še prej pa sem ga lepo prosila, naj dogodek zadrži zase, da vse skupaj raziščem in se prepričam. Moreča resnica je bila tako podobna znanstveni fantastiki, da sem bila, nekje v sebi, prepričana, da se je fant zmotil in da bo nov dan prinesel sonce ter razgnal temne oblake,« je pripovedovala Urška.

Mož se je prikazal šele pozno popoldan. Ko je vstopil skozi vrata, je najprej vzdignil, tako kot zmeraj, v naročje najmlajšega, ki je takrat imel komaj dobri dve leti. Potem je dvignil nekaj pokrovk, da bi našel kaj užitnega za pod zob in ko si je vse skupaj pogrel v mikrovalovki, se je usedel za mizo in začel pripovedovati o Bosni, pa o nemogočih carinikih in policistu, ki ga je ustavil nekje blizu Ilirske Bistrice. Vmes se je smejal, stresal šale in, na videz, užival, ko se je najmlajši igral z velikim tovornjakom, ki mu ga je prinesel za darilo.

»Obnašala sem se tako kot po navadi. Niti z najmanjšo besedo nisem izdala, da kaj sumim. Saj, če sem poštena, takrat tudi nisem. Starejši sin je bil na treningu, tako da je bilo še lažje. Vseeno pa sem, potem ko je šel mož Peter v kopalnico, da se stušira, odprla njegovo torbico in s tresočimi rokami potegnila na plan potni list. Ob pogledu na štampiljko, ki je kazala drugačen datum, kot ga je navedel Peter, so se mi zašibila kolena. Srce mi je začelo noro biti in pred očmi se mi je dobesedno temnilo. Vseeno sem bila še toliko prisebna, da sem vtaknila potni list nazaj v torbico in stekla v kuhinjo, v dobro znano zavetišče, kjer sem že v preteklosti preživljala marsikatero težavo. Ko sem prišla k sebi, sem spet začela iskati izgovore. Rekla sem si, kaj pa, če so imeli cariniki v štampiljki napačen datum … In ko sem se nekako sprijaznila s tem, za lase privlečenim dejstvom, se je moje dihanje umirilo in nisem imela več občutka, da me bo zdaj zdaj pobralo …«

Urška je bila že od doma navajena, da je čustva skrivala v sebi. Njena mama je bila sicer zelo dobra ženska, žal pa ni prenesla, da so njeni najbližji kazali svojo šibkost. Če so se otroci jokali - po njenem mnenju - brez potrebe, jih je celo kaznovala.

»Dnevi, ki so sledili, so bili grozni. Po eni strani sem morala miriti sina, ker je bil iz ure v uro bolj sovražno razpoložen, po drugi strani pa sem se morala prepričati na lastne oči, ker nisem želela začeti prepira brez najmanjšega dokaza. Minil je teden, ki je bil zame najhujši v življenju. Shujšala sem za nekaj kilogramov, spet sem začela kaditi. Eno in drugo pa sem morala skrivati, ker nisem želela prenašati panike na otroke. Moža pa tako ali tako čez dan ni bilo nikoli doma. Nekega večera mi mimogrede omeni, da se mora naslednji dan spet vrniti v Bosno, da so nastopile težave v tamkajšnji tovarni, za katero pa je bil on zadolžen že od vsega začetka. Prikimala sem, kaj sem pa hotela. Ure do večera so se vlekle kot jara kača. Počakala sem, da sta najmlajša otroka zaspala, starejšega sina še ni bilo doma, potem sem se odpeljala na naslov, kjer je starejši sin očeta prvič zalotil v prepovedanem položaju …«