Ati, ati, je malček klical očeta

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (30)

Tišino nedeljske maše je zmotil malček: ati, ati ... Naveličal se je, želel je ven, na trato. Mladi očka mu je tiho prigovarjal, vendar mu ni uspelo, šla sta ven in se vrnila, nato sta spet odšla in tako nekako zdržala do konca. Ati ni želel zamuditi slovenske pesmi, ki jo je k maši na Pristavi prinesel pevski zbor Lubnik. Mojo pozornost je privabil malček, ki je komaj dobro shodil, in prav nič drugače kot pri naših otrocih je bila ati ena njegovih prvih besed. Doma torej govorijo slovensko. Mladi očka, ki je zelo lepo govoril slovensko, mi je kasneje povedal, da je tudi njegova žena slovenskega rodu in da želijo ohraniti slovenski jezik. Tako so ga naučili starši, ki spoštujejo svoje starše, begunce po drugi svetovni vojni. Že tretja generacija Slovencev v Argentini torej ohranja slovenščino in vse kaže, da se bo to še nadaljevalo. Taras Kermauner je to pred leti označil kot slovenski čudež.

Prav pri ohranjanju slovenskega jezika in kulture je razlika med medvojnimi in povojnimi slovenskimi emigranti precejšnja. Med obema vojnama so naši ljudje v Argentino odhajali zaradi revščine in fašističnega pritiska na Primorskem. Ker so prišli s trebuhom za kruhom, so se skušali kar najbolj vključiti v argentinsko družbo, učitelji so starše nagovarjali, da bodo otrokom omogočili lepšo prihodnost, če bodo dobro znali špansko. Čeprav je med obema vojnama prišlo v Argentino približno 20 tisoč Slovencev, je danes medvojna slovenska skupnosti, ki se zbira v društvu Triglav, veliko manjša od povojne slovenske skupnosti, čeprav je bilo povojnih emigrantov trikrat manj. Naboj, ki so ga politični begunci prinesli s seboj, je bil povsem drugačen. Bežali so pred komunisti, ki so pobili njihove sorodnike, prijatelje, znance ...

Trdno so bili odločeni, da ohranijo svojo resnico in vero, da jo prenesejo na naslednje rodove, pri tem so jim pomagali intelektualci in duhovniki, ki so prišli skupaj z obrtniki, kmeti itd. Sprva so verjeli, da se bodo kmalu vrnili domov, zato so nemudoma poskrbeli za šole, vero, kulturo, časopise in skrbno so ohranjali navade in domačo hrano. Njihova neomajna volja se je napajala v ideologiji in veri. Sčasoma so spoznali, da hitre vrnitve ne bo, vendar zaradi tega niso nič manj vneto skrbeli za slovensko skupnost, mnogi so zanjo žrtvovali veliko prostega časa. Ker niso živeli vsi na enem mestu, so v Buenos Airesu poleg Slovenske hiše zgradili še šest kulturnih domov, kamor še vedno prihajajo ob sobotah in nedeljah. Tudi poročali so se med seboj, šele v zadnjem času mešani zakoni niso več nezaželeni. Pri ohranjanju slovenskega jezika, vere in kulture so tudi starokopitni, kar mladim včasih ni najbolj všeč. Toda, nikjer drugje med našimi izseljenci nismo v kulturnih domovih videli toliko mladine, ki neverjetno lepo govori slovensko. Brez angleške navlake, ki je pri nas tako v čislih.

V pogovorih z našimi rojaki smo lahko kaj hitro ugotovili, kako veliko jim pomeni samostojna Slovenija. Ob osamosvojitvi so se tudi Slovenci v Argentini povezali kot nikoli prej in pozneje, enotnost torej ni bila prav nič manjša kot v domovini. Vsi po vrsti so korakali skozi središče Buenos Airesa in zahtevali, da Argentina prizna novo državo, kar je tudi storila.

Po skoraj dveh desetletjih samostojne Slovenije je razmislek vse bolj pragmatičen. Nekateri so se res vrnili v domovino, drugi odhajajo le na obiske in se vračajo. Številni pravijo, da so prestari, da bi se vrnili ali pa nimajo denarja, saj so argentinske pokojnine slabe. Slovensko državljanstvo je pridobilo približno 4 tisoč naših rojakov, razlogi so pogosto praktične narave. Sredi oktobra, med našim gostovanjem med argentinskimi rojaki, je arhitekt Jure Vombergar v slovenskem časopisu Svobodna Slovenija, ki v Buenos Airesu izhaja že 62 let, komentiral izide slovenskih volitev in samokritično zapisal: "Pri tem moram izraziti tudi razočaranje nad volilno udeležbo Slovencev v Argentini. Samo 38 odstotkov državljanov je volilo. Človek se vpraša, zakaj se mi v Argentini sploh potegujemo za državljanstvo. Ali zato, da lahko v ZDA potujemo brez vize? Ali da omogočimo sebi in svojih otrokom možnost zaposlitve v EU, na primer v Španiji?"

Kako dolgo se bo ohranil argentinski čudež? Najboljši obet so seveda mlade generacije. Na Pristavi je odlično zapel otroški pevski zbor, mladi režiser Dominik Oblak je v sliki in besedi predstavil pristavsko skupnost. Poudarek je bil na sliki, brez starokopitnih recitacij in gledaliških nastopov, s sodobno tehnologijo je ustvaril izpovednost, ki je segla do srca. Črno-beli posnetki beguncev, ki v neznani svet odhajajo brez vsega, da rešijo golo življenje ... Tako je pred šestdesetimi leti nastala pristavska skupnosti. Prav nič drugačni niso posnetki današnjih beguncev v različnih koncih sveta. Dolga leta sama vase zaprta slovenska skupnost se potemtakem le odpira, saj mladi čutijo, da to lahko storijo. Le kaj bo to pomenilo za ohranitev skupnosti?