Morja dovolj za udoben izhod

Jelko Kacin, znova kandidat za poslanca v evropskem parlamentu in nosilec liste LDS, je ob predstavitvi kandidatov v Kranju predstavil tudi svoj predlog morske meje med Slovenijo in Hrvaško.

Pred časom ste javnosti predstavili svoj predlog meje na morju med Slovenijo in Hrvaško. Kakšno je bistvo vašega predloga?

»Gre za problem nasledstva območja Cone B Svobodnega tržaškega ozemlja STO, ki je nastala po umiku jugoslovanske vojske iz Trsta, nadzirala pa jo je naša vojska in v njej izvajala tudi vojaško upravo. Po osamosvojitvi sta se Slovenija in Hrvaška v sporazumu Drnovšek–Valentič po načelih pravičnosti in sorazmernosti dogovorili o prevzemu preostalega dolga Jugoslavije do Italije iz naslova odškodnine za premoženje italijanske države in državljanov, ki je ostalo v tej coni, torej v Jugoslaviji. Slovenija je poravnala 60, Hrvaška pa bi morala poplačati 40 odstotkov preostalega dolga v skupni vrednosti 110 milijonov dolarjev. Naj spomnim, da Italija ni hotela dati računa, kamor bi znesek nakazali, zato je Slovenija odprla poseben račun pri Dresdenski banki v Luksemburgu in pripadajoči znesek poravnala v celoti, Hrvaška pa tega do danes še vedno ni začela odplačevati. Po načelu pravičnosti in sorazmernosti si zato moramo in smemo razdeliti tudi pripadajoče morje Cone B, v razmerju 47,6 odstotkov v korist Slovenije in 52,4 odstotkov v korist sosede, kakor zdaj nadzirata kopno nekdanje Cone B. Odstotki odločajo o deležu pripadajoče površine morja, razmejitev pa o poteku razdelitve. A morja je dovolj za udoben, širok stik in izhod na odprto morje, ki ga Slovenija ima, uporablja in uveljavlja že ves čas od Osimskih sporazumov dalje, ki so določili mejo med Italijo in Jugoslavijo tudi na morju. Mednarodne vode se od tedaj začno južno od točke 5 in do tja in še dalje se razteza tudi površina morja v deležu, ki nam pripada.«

Kakšnega odmeva je bil predlog deležen v naši, kakšnega v hrvaški javnosti, kakšnega v naši uradni politiki?

»Pri nas je bilo le nekaj zaletavih izjav samooklicanih in samopoklicanih strokovnjakov, ki se praviloma kritično odzovejo na vsak predlog, sosednja država pa se nanj ni odzvala, ne tako in ne drugače. Še vedno modro molči. Kdor molči, mnogim odgovori. To zelo cenim, saj v tem trenutku še vedno, s pomočjo evropske komisije, iščemo soglasje za postopke, ki naj omogočijo določitev meje na morju. Vsebinske rešitve, kar moj predlog je, pa pridejo na vrsto kasneje, ko bo po dogovoru o postopkih morala v zelo kratkem roku vsaka stran predložiti svoja stališča, zahteve in predloge za rešitve.«

Kot enega večjih uspehov, ki ste ga dosegli kot poslanec v evropskem parlamentu, štejete resolucijo o Srebrenici. Kakšen pomen ji pripisujete za naš skupen evropski prostor?

»Resolucija Evropskega parlamenta, ki sem jo vložil v proceduro decembra 2008, sprejeta pa je bila z ogromno večino 556 glasov za, 22 vzdržanih in le 9 proti januarja 2009, razglaša 11. julij za dan spomina na genocid v Srebrenici na ozemlju 27 držav članic EU. Resolucija je simbolično dejanje in korak k širitvi zavedanja in vedenja o zločinu in posledicah tragičnih dogodkov v širšem evropskem prostoru, predvsem na Zahodnem Balkanu in še posebej v vseh državah naslednicah nekdanje Jugoslavije. Gre za sporočilo in institucionalno priznanje, ki naj omogoči in olajša preseganje stereotipov o kolektivni odgovornosti celotnih narodov v smeri individualne odgovornosti politikov in vojaških poveljnikov, ki so zagrešili ta strašni zločin. Želimo, da bi to resolucijo na koncu procesa pomiritve sprejeli tudi v vseh parlamentih držav regije, tudi v Srbiji in BiH. Za spravo gre, zato ni namenjena mrtvim, ampak živim.«