Užaljena Glili

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 5. junij 2009 / 06:00

Pred kratkim je predsednik republike Danilo Türk z zlatim redom za zasluge med drugim odlikoval Svetlano Makarovič, vsestransko in vrhunsko slovensko umetnico; pesnico, pravljičarko, šansonjerko in igralko. Kot se je ob tej priložnosti predsednik izrazil, je kultura v središču našega življenja. Dokaz za to njegovo trditev naj bi bila kar aktualna odlikovanja sama.

Nagrajenka je prejetje prestižne nagrade komentirala: »Prejela sem zlati red zaslug za narod, ki sem ga pesniško poimenovala kar zlato runo. Potrditev takšnega vrhunskega priznanja je za prejemnika izrednega pomena, pa tudi to, iz katerih rok jo prejme. Kot veste, Prešernove nagrade za življenjsko delo nisem želela prejeti iz umazanih rok.«

Zakaj prav zlato runo? Zato, ker zlato runo spominja na dolgo, naporno in bojevito pot Argonavtov, preden so prišli do njega.

Ob tej priložnosti si je Svetlana Makarovič zastavila dve pomembni vprašanji. Kaj je narod; ljudska glasba, vraže, stare romarske pesmi, mi, tisti pred nami in tisti za nami? Kaj ji je narod dal? Na slednje si je odgovorila: »Enega najlepših jezikov tega sveta, slovenščino in ogromno bogastvo duha.« Pa tudi občutek, »da je kruh iz moje pekarne Mišmaš dober«.

Nobenega najmanjšega dvoma ni, vsaj zame ga ni, da je Svetlana Makarovič prva dama sodobne slovenske poezije in družbeno sporočilne pravljične izmišljije. Otroci in odrasli, ki ne odraščajo in ne živijo z njenimi Pravljicami iz mačje preje in z junaki, kot so Sovica Oka, Komar Zz, Sapramiška, radovedna kosovirja Glal in Glili, škrat Kuzma in podobna bitja, niso prikrajšani le za trenutke (ustvarjalne) domišljije, pač pa tudi za izjemno lep in duhovit (slovenski) jezik.

Strinjam se s predsednikovim stališčem, da je Svetlana Makarovič s svojim delom pomembno prispevala na vseh področjih besedne umetnosti. Da bi ta dama poezije kaj bistvenega (če sploh kaj) »prispevala k razumevanju človekove individualne svobode«, je pa navadna in neposrečena izmišljija.

Resnica o tuzemskih navadah in razvadah Svetlane Makarovič je tako rekoč diametralno nasprotje predsednikovega dojemanja osebnosti prve dame slovenske poezije.

Kolikor je bilo meni dano videti in vedeti, se Svetlana Makarovič, od letos lastnica zlatega reda za zasluge, to je najvišjega državnega priznanja, v vsakdanjem življenju vede kot princeska na zrnu graha, kot kosovirka Glili, ki zaviha nos ob vsaki priložnosti. Celo več. V svoji samovšečnosti in muhavosti, da ne rečem asocialnosti, je z ljudmi pripravljena fizično obračunati kjer koli in kadar koli. (Dokaz je njen obračun z novinarjem Marijanom Zlobcem.)

Skratka. V zasebnem življenju je Svetlana Makarovič vse kaj drugega, kot borka za človekovo individualno svobodo. Pravzaprav se mi dozdeva, da bi se bila z rokami in z nohti in s pljuvanjem sposobna lotiti vsakogar, ki bi ji prekrižal pot in bi bil zunaj njenega miselnega in vrednostnega sveta. Zato bi bilo primerno, da bi predsednik države vzel (javno) nazaj svojo vprašljivo hvalo te prve dame poezije, če ne kar odlikovanje samo. Je pa res, da bi bilo slednje pretirano, saj je Svetlana Makarovič nedvomno izjemna umetnica.