Res težki časi?

Da je kriza, čivkajo že vrabci na strehi. Čeprav še nisem slišal sinice, ki bi čivkala »kriza fuj, kriza fuj«, srake, ki bi srala »kriza sra, kriza sra«, vrane, ki bi krakala, »kriza kra, kriza kra« … Zato pa je vse več človeških srak, vranov in krokarjev, ki nam s svojim polifonim in precej razglašenim oglašanjem sporočajo, da kriza je. V vlogi srak nastopajo novinarji in sindikalisti, kot vrane in krokarji se oglašajo ugledni ekonomisti. Zares zaskrbelo pa me je šele, ko se je s podobnim sporočilom naposled oglasil tudi čuk – filozof Ivan Urbančič v TV filmu Govoreče glave (na TVS 1, v nedeljo, 24. maja). Pomodroval je o tem, kako smo oziroma moramo biti vsi »razpoložljivi«, v odnosu do kapitala. Delavka, ki dela na tekočem traku, je ponižana v bitje, ki mora z največjim možnim tempom osem ur zapored ponavljati ene in iste mehanske gibe in dostikrat nima pri tem niti toliko predaha, da bi šla brez posledic na stranišče. Kot taka je razčlovečeno bitje. Še večja kriza pa jo doleti, če niti takega dela več ne dobi oziroma ga zgubi. Potem je res v riti. Sicer pa po Urbančiču tudi inženirji in politiki niso bistveno na boljšem. Tudi oni morajo služiti kapitalistični paradigmi, sicer jih hitro odpišejo.

V ponedeljek, 25. maja, je bilo zelo vroče. TV dnevnika nisem gledal; ko se je proti večeru nekoliko ohladilo, sem zunaj nekaj delal. Potem pa sem gledal Odmeve. Spet kriza! Poročilo in pogovor o tem, kako ptiči posebne sorte – naši vrli poslanci – razpravljajo o kreditih, ki so jih najeli naši največji mrhovinarji, pa ne pernati, temveč tisti v človeški koži, imenovani tajkuni. Novica dneva pa je bila, da so v prestolnici mestni svetniki eno od novih cest poimenovali po Titu, najbrž ne po naključju na dan, ko so mu v njegovi rajnki Jugoslaviji izročali štafeto mladosti. No, če je to glavni politični problem, potem časi še niso tako težki.

Tele vrstice pišem naslednjega dne, v torek, 26. maja. Danes je stoletnica rojstva Maksima Sedeja, enega največjih slovenskih slikarjev 20. stoletja. Ker v njegovih rodnih Žireh očitno ni nikogar, ki bi se na to spomnil, grem v Ljubljano, na odprtje razstave njegovih slik, ki so jo v galeriji Isis (zraven Uršulinske cerkve) postavili posebej za to priložnost. Lepo. Ob tem se spomnim nekaterih podrobnosti iz njegovega življenja, ki je bilo v mladih letih zaznamovano z veliko in dolgotrajno revščino. Upodobil jo je tudi v dveh izjemnih grafičnih ciklih, Predmestje in Bog v Trbovljah. Slednje je naslov lepe, a pozabljene knjige pisatelja Ludvika Mrzela (iz leta 1937), za katero je Sedej naredil ilustracije, serijo lesorezov. Nekoč sem se zanimal, ali so ohranjene originalne matrice teh lesorezov, pa mi je umetnikov (tudi že pokojni) sin, dr. Ivan Sedej, povedal, da so jih morali v neki medvojni zimi, ko so bili v svojem malem ljubljanskem stanovanju ne le lačni, ampak tudi brez kurjave – skuriti v peči. Skuriti vrhunsko umetniško delo zato, da bi se malo pogreli! Danes gotovo ni umetnika, ki bi bil prisiljen v kaj podobnega. Še več: vprašanje je, ali danes kdo od umetnikov sploh upodablja »krizo« oziroma življenje, ki postaja za nekatere vse težje? Bili so časi, ko je bil »socrealizem« zapovedan, potem je spričo vsesplošnega (post)modernizma postal psovka; danes bi iskreni socialni realist »zažgal« kot morda že dolgo ne.

Skratka: časi niso tako hudi, da bi morali obupavati. Krize je ravno prav, da nekatere reči premislimo in potem spremenimo nekatera od naših (pred)kritičnih ravnanj. Stara grška beseda »krisis« označuje trenutek ali stanje, v katerem se človek odloči za odločilni preobrat. Smo tega zmožni?