Križev pot

Mura je prestopila bregove. Tri tisoč tristo zaposlenih je ostalo na suhem. Se pravi, brez mesečnega zaslužka. Srd čakajočih na plače se zliva proti Ljubljani. Smerokaz jeze in obupa je v prestolnico usmeril prokurist Zdenko Podlesnik, češ da ima vse vzvode za rešitev Mure v rokah država, ki je njena druga največja lastnica. Zdenko Podlesnik je na svoj breg spravil tudi sindikat ali, kot pravi: »Z vodstvom sindikata sem se dogovoril, da jih bom o možnosti za izplačilo plač sproti obveščal. Zelo se trudim, da se to zgodi čim prej. Delavci razumejo velike težave, v katerih je kolektiv, zato so potrpežljivi. Niti eden me ni poklical po telefonu in me vprašal, ali bo dobil plačo, ker je pač plačilni dan.«

Skupaj z gospodom Zdenkom Podlesnikom se je v Ljubljani (za pridobitev dva in pol milijona evrov, kolikor jih v Muri potrebujejo za izplačilo aprilskih bruto plač) potila gospa Marinka Kovač, glavna finančnica Mure. A je bil ves pot, da ne rečem križev pot, gospoda in gospe zaman. Vsaj za zdaj. Le redki, ki imajo v rokah škarje, platno in denar, državni, kakopak, so jima namreč bili na razpolago.

Drži. V primerjavi z milijoni in milijoni nekdanjih tolarjev in sedanjih evrov, ki jih je ta država do zdaj zmetala v brezna, na dnu katerih so zevali (in še vedno zevajo) nekdanji paradni konji slovenskega gospodarstva (begunjski Elan, mariborski Tam, tržiški Peko in tako naprej, da Istrabenza Igorja Bavčarja zaradi mere dobrega okusa sploh ne omenjam), je dva milijona in pol evrov tako rekoč drobiž. Po drugi strani drži, da enkratne finančne injekcije dosedanjih zavoženih poslovnih odločitev in slabega menedžmenta nasploh Mure ne morejo spraviti na zeleno vejo.

Vsaj kar se mene in mojega načina razmišljanja tiče, je vprašljiva tudi dokapitalizacija podjetja, za katero v Ljubljani moledujeta prvi mož in prva dama z bregov Mure; s svojo dosedanjo poslovno in podjetno logiko je Mura še najbolj primerljiva s svetovno znanimi in do skrajnosti shiranimi manekenkami. Ampak. Dokapitalizacija Mure je (z nacionalnega in regionalnega vidika) vprašljiva le, če Zdenko Podlesnik ostane prokurist, Marinka Kovač pa prva finančnica potapljajočega se pomurskega gospodarskega giganta. Povedano drugače, aktualno vodstvo je prvo odgovorno za nezavidljiv finančni in gospodarski položaj Mure. Šele tem sledi država, domnevna gospodarska recesija, kitajska oblačilna in modna industrija, italijanska mafija in kaj vem kaj vse lahko človeku še pade na misel.

Težo odgovornosti za Murino umiranje na obroke pa nosijo tudi vsi tisti dosedanji slovenski politiki, se pravi poslanci, ministri, predsednik vlade, predsednik države in druge javne osebnosti, ki se oblačijo in postavljajo s tujimi prestižnimi znamkami oblačil, recimo, Armanijevimi, namesto da bi v javnosti paradirali v oblačilih Mure. Tako pač je, gospoda šentflorjanska. Nobless oblige. Ali, po kranjsko, (plemiški) naslov nalaga dolžnosti.

Ne trdim, da politiki in druge javne osebnosti za »cunje« zmečejo toliko, da bi Muro potegnili iz vode. To ne. Bi pa morali biti zgled, kako dojemati in sprejemati materialne dobrine, proizvedene v domačem okolju.