Zgodovina se ponavlja

»Z današnjim dnem se bomo začeli pripravljati na nov izziv, na drugo slovensko republiko. Ne bo enostavno in ne bo se zgodilo čez noč. A, čas bo prišel.« To je napoved, vizija, politika Janeza Janše, ki od svojih mladinskih nog na takšen in drugačen način sodeluje pri kreiranju sodobnega slovenskega političnega prostora.

Milo rečeno smešno je, da o revolucionarnih spremembah, kar druga republika nedvomno pomeni, sanja dovčerajšnji vladni predsednik. Janez Janša je imel na razpolago štiri leta, da bi voz, natovorjen z vso politično nesnago zadnjih šestdeset, petinšestdeset let, zamenjal s sodobnim, neobremenjenim »prevoznim« sredstvom. A, se ni zgodilo (domala) nič.

Vlada Janeza Janše se ni v nobeni bistveni podrobnosti razlikovala od katere druge, demokratično izvoljene slovenske vlade. Sodni zaostanki, neposrečen volilni sistem, nedoločena meja s Hrvaško, vprašanje krške jedrske elektrarne in druge odprte teme na področju diplomacije in medsosedskih odnosov, neraziskani medvojni in povojni komunistični pogromi, nerešen status prisilno mobiliziranih v Hitlerjevo vojsko, zakonita »tajkunizacija« in koncentracija slovenskega gospodarskega prostora, pokojninska (ne)reforma, neraziskane orožarske afere in vsesplošna moralna dekadenca so le posamezni kristali slovenske pokomunistične resničnosti, ki ji ni videti konca. Še najmanj z aktualno politično zasedbo, ki se je domala vsa po vrsti urila in kalila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Urila in kalila pa jih je trda partijska elita.

Skratka, napoved druge republike s strani Janeza Janše je tako, kot če bi komunistično revolucijo med drugo svetovno vojno v Sloveniji izvedli takratni klerikalci. Pomeni politiki, ki so imeli pred drugo svetovno vojno in med njo v rokah škarje in platno.

Po drugi strani drži, da so komunistično diktaturo, ne le v Sloveniji, pač pa v vsej Vzhodni Evropi, v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja vrgli, da ne rečem ukinili komunisti sami. In v tej maniri ni nič nenavadnega, če eden od dosedanjih dejavnih politikov razmišlja o novi »revoluciji« in o ustanovitvi druge republike. Zgodovina se pač ponavlja.

Pravzaprav je pri vsej zadevi še najbolj nerodno to, da s strani Janeza Janše napovedana druga republika, do katere naj bi prej ali slej prišlo in ki med drugim predvideva »preprostejši način razpisa predčasnih volitev, reformo sodstva, zavarovanje referendumskih odločitev, spremembo imenovanja ustavnih sodnikov, obvezno srednjo šolo, prepoved poveličevanja totalitarnih režimov« in v tem političnem slogu naprej, nima nič skupnega z domnevno aktualno gospodarsko krizo. Da torej Janez Janša nič več in nič manj kot strelja kozle, če gospodarsko krizo rešuje s političnimi prijemi, da ne rečem pamfleti.

Če že »revolucija«, se pravi, druga republika, potem te nikakor ne morejo graditi isti politiki, ki so gradili prvo. To je tako, kot če bi v kupleraju (pa brez zamere, prosim), v katerem posli ne cvetijo, zamenjali pohištvo, namesto vodilnih. Kot rečeno, pa se, še zlasti na sončni strani Alp, zgodovina ponavlja in nič nenavadnega ne bi bilo, če bi drugo republiko razglasila kar aktualna vlada sama.